Page 135 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 135
VINCENC RAJŠP
je slovanski jezik, »ki ga sedaj napačno imenujejo ›sklavonski‹, izredno
razširjen«, in nadaljuje: »Govorijo ga Dalmatinci, Bošnjaki, Hrvati, Istra-
ni vzdolž jadranske obale do Furlanije, Karni, ki jim pravijo Benečani
Kraševci, nadalje Kranjci, Korošci do reke Drave, Štajerci in ob Muri
navzdol vse do Donave. Nato Mizijci, Srbi, Bolgari in drugi, ki prebivajo
tja do Carigrada. Poleg teh tudi Čehi, Lužičani, Šlezijci, Moravci, Poljaki
in Rusi, pa tudi v severni Nemčiji ob Labi, ostanki Vandalov. Nemci pa
vse, ki govore slovanski jezik, kličejo z imenom, izpeljanim iz besede
Vandali, in sicer za Vende, Vinde ali Vindiše.«11
To poznavanje razprostranjenosti takratnih slovanskih govorov je
lahko navajalo tudi k razmišljnaju o enotnem jeziku in nekaterim, ka-
kor Petru Pavlu Vergeriju mlajšemu, se je zdelo, da se da pri njih glede
literarnega jezika postopati po primeru »Germanije, Italije, Francoske,
Španije«, se pravi, »da bi se slovanski prevodi morali prilagoditi tistemu
dijalektu, ki je bolj razširjen, da bi mogel en prevod zadostiti obenem
mnogim, da bi ga mogli razumeti tudi drugi slovanski narodi«.12
Vprašanje razumevanja prevodov v slovanske jezike je bilo pomembno
z vidika odnosa med slovensko in hrvaško reformacijo. Prvič se je vpra-
šanje pojavilo ob slovenskih prevodih Primoža Trubarja, ko je za odgovor
na dvom o pravovernosti kralj Maksimilijan zahteval oceno od Hrvata
Pavla Skalića, ki je nekaj časa kot otrok živel tudi v Ljubljani. Skalić ni
podvomil o pravovernosti v besedilih, imel pa je pripombe glede jezika,
ki po njegovem ni razumljiv v širšem slovanskem prostoru: tako bi jih naj
Slovani pod ogrsko krono v komitatih Trinchin, Arwa, Lypto le malo ali
nič razumeli, na Poljskem, Češkem, Moravskem, Rusiji, Moskovitiji, Ili-
riji in okolici Zagreba pa tega prevoda ne bi razumeli.13 Trubar je takšno
pojmovanje odločno zavrnil in poudaril, da piše razumljivo za Slovence.
Vendar polemika med njima kaže na dva koncepta, široko razumljivega
slovanskega knjižnega jezika ali razumevanja v smeri razvoja, ki je bil že
ukoreninjen pri Poljakih, Čehih, Rusih itd. Primer Primoža Trubarja in
11 Sigmund Herberstein, Moskovski zapiski. Prevod in opombe: Ludovik Modest Golia,
Spremna beseda: Vasko Simoniti, Ljubljana 2001, 8–9.
12 Fr. Kidrič, Prof. M. Murko o »početkih jedinstvenega knjiženega jezika Hrvatov in
Srbov«. V: Ljubljanski zvon, XLII 1922,189.
13 Janez Rotar, Trubar in južni Slovani, Ljubljana 1988, 71.
133
je slovanski jezik, »ki ga sedaj napačno imenujejo ›sklavonski‹, izredno
razširjen«, in nadaljuje: »Govorijo ga Dalmatinci, Bošnjaki, Hrvati, Istra-
ni vzdolž jadranske obale do Furlanije, Karni, ki jim pravijo Benečani
Kraševci, nadalje Kranjci, Korošci do reke Drave, Štajerci in ob Muri
navzdol vse do Donave. Nato Mizijci, Srbi, Bolgari in drugi, ki prebivajo
tja do Carigrada. Poleg teh tudi Čehi, Lužičani, Šlezijci, Moravci, Poljaki
in Rusi, pa tudi v severni Nemčiji ob Labi, ostanki Vandalov. Nemci pa
vse, ki govore slovanski jezik, kličejo z imenom, izpeljanim iz besede
Vandali, in sicer za Vende, Vinde ali Vindiše.«11
To poznavanje razprostranjenosti takratnih slovanskih govorov je
lahko navajalo tudi k razmišljnaju o enotnem jeziku in nekaterim, ka-
kor Petru Pavlu Vergeriju mlajšemu, se je zdelo, da se da pri njih glede
literarnega jezika postopati po primeru »Germanije, Italije, Francoske,
Španije«, se pravi, »da bi se slovanski prevodi morali prilagoditi tistemu
dijalektu, ki je bolj razširjen, da bi mogel en prevod zadostiti obenem
mnogim, da bi ga mogli razumeti tudi drugi slovanski narodi«.12
Vprašanje razumevanja prevodov v slovanske jezike je bilo pomembno
z vidika odnosa med slovensko in hrvaško reformacijo. Prvič se je vpra-
šanje pojavilo ob slovenskih prevodih Primoža Trubarja, ko je za odgovor
na dvom o pravovernosti kralj Maksimilijan zahteval oceno od Hrvata
Pavla Skalića, ki je nekaj časa kot otrok živel tudi v Ljubljani. Skalić ni
podvomil o pravovernosti v besedilih, imel pa je pripombe glede jezika,
ki po njegovem ni razumljiv v širšem slovanskem prostoru: tako bi jih naj
Slovani pod ogrsko krono v komitatih Trinchin, Arwa, Lypto le malo ali
nič razumeli, na Poljskem, Češkem, Moravskem, Rusiji, Moskovitiji, Ili-
riji in okolici Zagreba pa tega prevoda ne bi razumeli.13 Trubar je takšno
pojmovanje odločno zavrnil in poudaril, da piše razumljivo za Slovence.
Vendar polemika med njima kaže na dva koncepta, široko razumljivega
slovanskega knjižnega jezika ali razumevanja v smeri razvoja, ki je bil že
ukoreninjen pri Poljakih, Čehih, Rusih itd. Primer Primoža Trubarja in
11 Sigmund Herberstein, Moskovski zapiski. Prevod in opombe: Ludovik Modest Golia,
Spremna beseda: Vasko Simoniti, Ljubljana 2001, 8–9.
12 Fr. Kidrič, Prof. M. Murko o »početkih jedinstvenega knjiženega jezika Hrvatov in
Srbov«. V: Ljubljanski zvon, XLII 1922,189.
13 Janez Rotar, Trubar in južni Slovani, Ljubljana 1988, 71.
133
