Page 136 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 136
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
Pavla Skalića pa kaže, da je razvoj v smer samostojnega knjižnega jezika
bil vzpostavljen tudi že kot razlikovanje med slovenščino in hrvaščino.
Doslej je bilo vprašanje Trubarjevega pomena za hrvaške protestant-
ske knjige in vprašanje jezika, na primer prevod Svetega pisma v neki
vsem ali vsaj južnim Slovanom razumljiv jezik, deležno velike pozor-
nosti.14 Glede prevodov v slovenščino se je Trubar zavestno odločil za
domače narečje iz Raščice: »Vnd von deswegen / bin ich schlecht bey
Bewrischer Windischer Sprach / vn(d) wie mans auff der Rastzhitz redet
/ da ich geboren bin / bliben/ Vnd vngewonliche vnd Crobatische wörter
darein nicht mengen / auch newe nicht wöllen erdichten.«15 Iz Polemike
med Trubarjem in Skalićem je razvidno, da sta bila takrat jezika sloven-
ščina in hrvaščina jasno ločena.16 Ali kakor ugotavlja Katičić: »Polemika
je interesantna zaradi tega, ker daje nenavadno jasen pogled na knjižno-
jezikovne odnose, kot so bili v drugi polovici 16. stoletja na področju
meje na reki Sotli. Ker je bila ta meja že stoletja jasno začrtana, čeprav
prehodna in odprta, je ob vsej jezikovni bližini kajkavske hrvaščine in
slovenščine bilo že takrat jasno, na kateri strani je bila podlaga za razvoj
slovenskega in na kateri hrvaškega jezika. Ravno s tem, da se to jasno
kaže, je polemika Primoža Trubarja s Pavlom Skalićem nemajhnega
pomena in ostaja za vedno interesantna.«17
Da pa Skalićevo navajanje različnih slovanskih ljudstev, ki Trubarja
ne razumejo, ni bilo brez širše osnove, nam kaže tudi Klombnerjevo
prizadevanje, ko je za hrvaške prevode Biblije priskrbel poljsko in češko
biblijo. Menil je, da bi, če bi ju imeli že prej, veliko laže prevajali. Bil je celo
mnenja, da sta napol hrvaški (»halb croatisch«) in po večini razumljivi.18
Trubar v nemškem predgovoru k Prvemu delu novoga testamenta navaja,
da so pri prevajanju uporabljali tudi češko biblijo, zaradi nekaterih starih
slovanskih besed (»von wegen ettlicher alten / Windischen Wörter«).
Trubar omenja tudi nekatere razlike v govoru na celotnem področju od
14 Mirko Rupel, Trubar in Hrvati, 51; France Kidrič, Prof. M. Murko, 189.
15 Radoslav Katičić, Zur Polemik von Primus Truber mit Paulus Skalich. V: Wiener
slawisches Jahrbuch, zv. 53/2007, 55-66, 57; Sakrausky 1989: 105).
16 Radoslav Katičić, Zur Polemik, 66.
17 Radoslav Katičić, Zur Polemik, 66.
18 Klombner Ungnadu, 2. 11. 1563, Kostrenčić, 197.
134
Pavla Skalića pa kaže, da je razvoj v smer samostojnega knjižnega jezika
bil vzpostavljen tudi že kot razlikovanje med slovenščino in hrvaščino.
Doslej je bilo vprašanje Trubarjevega pomena za hrvaške protestant-
ske knjige in vprašanje jezika, na primer prevod Svetega pisma v neki
vsem ali vsaj južnim Slovanom razumljiv jezik, deležno velike pozor-
nosti.14 Glede prevodov v slovenščino se je Trubar zavestno odločil za
domače narečje iz Raščice: »Vnd von deswegen / bin ich schlecht bey
Bewrischer Windischer Sprach / vn(d) wie mans auff der Rastzhitz redet
/ da ich geboren bin / bliben/ Vnd vngewonliche vnd Crobatische wörter
darein nicht mengen / auch newe nicht wöllen erdichten.«15 Iz Polemike
med Trubarjem in Skalićem je razvidno, da sta bila takrat jezika sloven-
ščina in hrvaščina jasno ločena.16 Ali kakor ugotavlja Katičić: »Polemika
je interesantna zaradi tega, ker daje nenavadno jasen pogled na knjižno-
jezikovne odnose, kot so bili v drugi polovici 16. stoletja na področju
meje na reki Sotli. Ker je bila ta meja že stoletja jasno začrtana, čeprav
prehodna in odprta, je ob vsej jezikovni bližini kajkavske hrvaščine in
slovenščine bilo že takrat jasno, na kateri strani je bila podlaga za razvoj
slovenskega in na kateri hrvaškega jezika. Ravno s tem, da se to jasno
kaže, je polemika Primoža Trubarja s Pavlom Skalićem nemajhnega
pomena in ostaja za vedno interesantna.«17
Da pa Skalićevo navajanje različnih slovanskih ljudstev, ki Trubarja
ne razumejo, ni bilo brez širše osnove, nam kaže tudi Klombnerjevo
prizadevanje, ko je za hrvaške prevode Biblije priskrbel poljsko in češko
biblijo. Menil je, da bi, če bi ju imeli že prej, veliko laže prevajali. Bil je celo
mnenja, da sta napol hrvaški (»halb croatisch«) in po večini razumljivi.18
Trubar v nemškem predgovoru k Prvemu delu novoga testamenta navaja,
da so pri prevajanju uporabljali tudi češko biblijo, zaradi nekaterih starih
slovanskih besed (»von wegen ettlicher alten / Windischen Wörter«).
Trubar omenja tudi nekatere razlike v govoru na celotnem področju od
14 Mirko Rupel, Trubar in Hrvati, 51; France Kidrič, Prof. M. Murko, 189.
15 Radoslav Katičić, Zur Polemik von Primus Truber mit Paulus Skalich. V: Wiener
slawisches Jahrbuch, zv. 53/2007, 55-66, 57; Sakrausky 1989: 105).
16 Radoslav Katičić, Zur Polemik, 66.
17 Radoslav Katičić, Zur Polemik, 66.
18 Klombner Ungnadu, 2. 11. 1563, Kostrenčić, 197.
134
