Page 138 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 138
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
in knezom leta 156123 s prošnjo za podporo protestantskim knjigam v
hrvaščini zapisal, da se bosta z njimi »zveličavna beseda in sveti evangelij
širila do Carigrada in bo Vsemogočni premagal s tem orožjem (mečem)
Turke, prav tako kot je dr. Martin Luther premagal papeštvo in bo tako
Bog ponovno vzpostavil kraljestvo za njemu ljubo krščanstvo«. Tudi
na univerzi v Tübingenu so pri pregledu računov za uraško tiskarno
poudarili, da so knjige namenjene »ubogim neukim na Hrvaškem, v
Dalmaciji, Istri, Bosni, Srbiji, Bolgariji, Vlaški ter drugih mejnih deželah
in na Turškem do Carigrada in še dalje«.24
Sodelovanje je bilo najbolj intenzivno ob projektu tiskanja hrvaških
protestantskih knjig in delovanja uraške tiskarne do leta 1564. Po tem
letu so se razmere glede sodelovanja bistveno spremenile.
Razlogi po Ruplu, zakaj se reformacija na Hrvaškem ni mogla »prav
razviti« so bili naslednji: »Bližina turške meje, velik vpliv rimske cerkve
na področju beneške in dubrovniške republike, nezadostno zanimanje
plemstva v banski Hrvatski, nezaupanje do tujcev in ne nazadnje tudi
premajhen ugled hrvaških reformatorjev in slovstvenih delavcev.«25
Nedvomno so vsi ti ralogi vplivali, vendar niso bili bistveni. Veliko
bolj pomembno je bilo, da hrvaške dežele niso bile v direktnem stiku
z razvojem reformacije v državi Svetega rimskega cesarstva, kot so bile
slovenske dežele, katerih predstavniki so sodelovali v središču dogaja-
nja, na državnih zborih. V ogrskih državnih zborih versko vprašanje ni
imelo osrednje vloge, nikakor ne v smeri reformacije, saj so bili sprejeti
reformaciji nasprotni sklepi. Reformacijo v smislu protestantizma so na
Ogrskem zavrnili že na skupnem hrvaško-madžarskem državnem zboru
v letih 1548 in 1550. Leta 1567 pa je hrvaški sabor sprejel zakon, »da
nihče, ki izstopi iz katoliške vere, v hrvaškem in slavonskem kraljestvu
ne sme imeti nikakršne premične in nepremične dediščine niti zavzemati
javnih služb in časti«.26
23 14. september, Kostrenčić, 47.
24 Rektor, doktorji in regenti univerze v Tübingenu, potrjujejo točnost računov o tisku
knjig za čas 1561–1564, ki jim jih je poslal Ungnad, 14. 6. 1564, Kostrenčić, 225.
25 Mirko Rupel, Trubar in Hrvati, 57.
26 Franjo Bučar, Širenje reformacije u Hrvatskoj. C. Od reakcije do najnovijeg vremena.
V: Vjestnik kr. Hrvatsko-slavonsko-dalmatinskog Zemaljskog arkiva. Zagreb, III, 1901,
220, 221.
136
in knezom leta 156123 s prošnjo za podporo protestantskim knjigam v
hrvaščini zapisal, da se bosta z njimi »zveličavna beseda in sveti evangelij
širila do Carigrada in bo Vsemogočni premagal s tem orožjem (mečem)
Turke, prav tako kot je dr. Martin Luther premagal papeštvo in bo tako
Bog ponovno vzpostavil kraljestvo za njemu ljubo krščanstvo«. Tudi
na univerzi v Tübingenu so pri pregledu računov za uraško tiskarno
poudarili, da so knjige namenjene »ubogim neukim na Hrvaškem, v
Dalmaciji, Istri, Bosni, Srbiji, Bolgariji, Vlaški ter drugih mejnih deželah
in na Turškem do Carigrada in še dalje«.24
Sodelovanje je bilo najbolj intenzivno ob projektu tiskanja hrvaških
protestantskih knjig in delovanja uraške tiskarne do leta 1564. Po tem
letu so se razmere glede sodelovanja bistveno spremenile.
Razlogi po Ruplu, zakaj se reformacija na Hrvaškem ni mogla »prav
razviti« so bili naslednji: »Bližina turške meje, velik vpliv rimske cerkve
na področju beneške in dubrovniške republike, nezadostno zanimanje
plemstva v banski Hrvatski, nezaupanje do tujcev in ne nazadnje tudi
premajhen ugled hrvaških reformatorjev in slovstvenih delavcev.«25
Nedvomno so vsi ti ralogi vplivali, vendar niso bili bistveni. Veliko
bolj pomembno je bilo, da hrvaške dežele niso bile v direktnem stiku
z razvojem reformacije v državi Svetega rimskega cesarstva, kot so bile
slovenske dežele, katerih predstavniki so sodelovali v središču dogaja-
nja, na državnih zborih. V ogrskih državnih zborih versko vprašanje ni
imelo osrednje vloge, nikakor ne v smeri reformacije, saj so bili sprejeti
reformaciji nasprotni sklepi. Reformacijo v smislu protestantizma so na
Ogrskem zavrnili že na skupnem hrvaško-madžarskem državnem zboru
v letih 1548 in 1550. Leta 1567 pa je hrvaški sabor sprejel zakon, »da
nihče, ki izstopi iz katoliške vere, v hrvaškem in slavonskem kraljestvu
ne sme imeti nikakršne premične in nepremične dediščine niti zavzemati
javnih služb in časti«.26
23 14. september, Kostrenčić, 47.
24 Rektor, doktorji in regenti univerze v Tübingenu, potrjujejo točnost računov o tisku
knjig za čas 1561–1564, ki jim jih je poslal Ungnad, 14. 6. 1564, Kostrenčić, 225.
25 Mirko Rupel, Trubar in Hrvati, 57.
26 Franjo Bučar, Širenje reformacije u Hrvatskoj. C. Od reakcije do najnovijeg vremena.
V: Vjestnik kr. Hrvatsko-slavonsko-dalmatinskog Zemaljskog arkiva. Zagreb, III, 1901,
220, 221.
136
