Page 140 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 140
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
Nedvomno je reformacija kot versko prenovitveno gibanje v kato-
liški cerkvi zajela tudi hrvaške dežele in vsaj do leta 1563 bila deležna
široke podpore tako pri civilnih kot nekaterih cerkvenih oblasteh. Do-
kaj neovirano so jih širili protestantski pridigarji do leta 1563, ko sta
jih podpirala tudi takratni hrvaški ban Peter Erdödi von Eberau (ban
1557–1567) in zagrebški škof Matija Bruman (1558–1563) ter nakete-
ri zagrebški kanoniki. Decembra 1563 po Brumanovi smrti pa je ban
Erdödi pisal svaku Hansu Ungnadu, da je novi zagrebški škof grof Gjuro
Drašković (1563–1587) nasprotnik reformacijskih pridigarjev. Po kratki,
protestantski reformaciji naklonjneni dobi na Hrvaškem so se razmere
pod škofom Jurijem Draškovićem bistveno spremenile. Drašković je
bil osebno navzoč na Tridentinskem koncilu in eden vdanih članov
koncila. Kot škof je nemudoma pričel izvajati sklepe, med drugim je
na svoje stroške ustanovil semenišče za bodoče duhovnike ter sklical
tri sinode v letih 1570, 1573 in 1574. V letih 1567 do 1578 je bil tudi
hrvaški ban. V začetku 17. stoletja, ko so ogrski protestanti leta 1607 še
ohranili versko svobode, ki so jo prejeli od kralja Rudolfa II., in so jo
želeli razširiti tudi na Hrvaško, se je sabor uprl in sprejel leta 1608 sklepe
proti protestantom.30
Zelo slabe možnosti za uveljavitev je imela reformacija v protestant-
skem smislu med Hrvati pod Beneško republiko. Ta je imela jasno iz-
delano državno cerkveno politiko. V tem smislu je bila verjetno modra
Vergerijeva misel tiskanja hrvaških protestantskih knjig v glagolici, saj je
bila ta pri Hrvatih s slovanskim bogoslužjem zelo razširjena in jo je Re-
publika dovoljevala, zato bi bila navzven manj opažena. Vendar se je tudi
književni in kulturni nivo med Hrvati v Dalmaciji bistveno razlikoval
od tistega, ki so ga nudili protestanti, kot to izpričuje Vinko Pribojević.
Povezanost slovenskih in hrvaških reformatorjev osvetljuje obšir-
na zgodovinska literatura. Osrednje mesto zavzema Primož Trubar, za
katerega je že Jakob Andreae v pogrebni pridigi poudaril, da Trubar s
prevodi ni krepil le Cerkve na Kranjskem, temveč je zelo koristil tudi
protestantstvu na Hrvaškem in v Turčiji. Obravnava jo Mirko Rupel v
študiji Trubar in Hrvati, Janez Rotar v knjigi Trubar in Južni Slovani,31 pa
30 Franjo Bučar, Širenje reformacije u Hrvatskoj, 221.
31 Ljubljana 1988.
138
Nedvomno je reformacija kot versko prenovitveno gibanje v kato-
liški cerkvi zajela tudi hrvaške dežele in vsaj do leta 1563 bila deležna
široke podpore tako pri civilnih kot nekaterih cerkvenih oblasteh. Do-
kaj neovirano so jih širili protestantski pridigarji do leta 1563, ko sta
jih podpirala tudi takratni hrvaški ban Peter Erdödi von Eberau (ban
1557–1567) in zagrebški škof Matija Bruman (1558–1563) ter nakete-
ri zagrebški kanoniki. Decembra 1563 po Brumanovi smrti pa je ban
Erdödi pisal svaku Hansu Ungnadu, da je novi zagrebški škof grof Gjuro
Drašković (1563–1587) nasprotnik reformacijskih pridigarjev. Po kratki,
protestantski reformaciji naklonjneni dobi na Hrvaškem so se razmere
pod škofom Jurijem Draškovićem bistveno spremenile. Drašković je
bil osebno navzoč na Tridentinskem koncilu in eden vdanih članov
koncila. Kot škof je nemudoma pričel izvajati sklepe, med drugim je
na svoje stroške ustanovil semenišče za bodoče duhovnike ter sklical
tri sinode v letih 1570, 1573 in 1574. V letih 1567 do 1578 je bil tudi
hrvaški ban. V začetku 17. stoletja, ko so ogrski protestanti leta 1607 še
ohranili versko svobode, ki so jo prejeli od kralja Rudolfa II., in so jo
želeli razširiti tudi na Hrvaško, se je sabor uprl in sprejel leta 1608 sklepe
proti protestantom.30
Zelo slabe možnosti za uveljavitev je imela reformacija v protestant-
skem smislu med Hrvati pod Beneško republiko. Ta je imela jasno iz-
delano državno cerkveno politiko. V tem smislu je bila verjetno modra
Vergerijeva misel tiskanja hrvaških protestantskih knjig v glagolici, saj je
bila ta pri Hrvatih s slovanskim bogoslužjem zelo razširjena in jo je Re-
publika dovoljevala, zato bi bila navzven manj opažena. Vendar se je tudi
književni in kulturni nivo med Hrvati v Dalmaciji bistveno razlikoval
od tistega, ki so ga nudili protestanti, kot to izpričuje Vinko Pribojević.
Povezanost slovenskih in hrvaških reformatorjev osvetljuje obšir-
na zgodovinska literatura. Osrednje mesto zavzema Primož Trubar, za
katerega je že Jakob Andreae v pogrebni pridigi poudaril, da Trubar s
prevodi ni krepil le Cerkve na Kranjskem, temveč je zelo koristil tudi
protestantstvu na Hrvaškem in v Turčiji. Obravnava jo Mirko Rupel v
študiji Trubar in Hrvati, Janez Rotar v knjigi Trubar in Južni Slovani,31 pa
30 Franjo Bučar, Širenje reformacije u Hrvatskoj, 221.
31 Ljubljana 1988.
138
