Page 164 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 164
ŠTUDIJSKI VEČERI
luteranske stanovske kot deželnoknežje katoliške strani se je pojavljala
(osebna) vest.48 Pomembni dokazi o takratnih katoliško-protestantskih
trenjih so ohranjeni v delu Slava vojvodine Kranjske (1689), v katerem
lahko na primer preberemo:
»Zavezo [iz Brucka na Muri], da se bo držal obljub, je Karel pogo-
jeval z ustavitvijo medsebojnega zasmehovanja in zmerjanja. Kakor se
bo sam zavzel za odpravo neprimernega vedenja do luteranov, tako naj
luteranska stran poskrbi, da se njemu in njegovim tovarišem v veri ne
bodo posmehovali predikanti in drugi luterani. Ti da katoličanom, kadar
jih vidijo na cesti, obešajo posmehljivke. Karel tega ne bo več prena
šal, luterani in katoličani naj odslej drug o drugem govorijo bratsko in
krščansko.«49
Vendar napetosti med še samozavestnejšim luteranskim taborom in
od začetka osemdesetih let počasi spet utrjujočo se katoliško stranjo niso
ponehale prav do konca 16. stoletja. K poskusom rekatolizacije Ljubljane
spada dogajanje v zvezi s proprotestantskim delovanjem ljubljanskega
mestnega svétnika in lekarnarja Vincenca De Agnelattija. Ker naj bi
(javno) razpravljal o verskih stvareh in razširjal krivoverske knjige, je
nadvojvoda Karel od mestnega sveta zahteval De Agnelattijevo odstavi-
tev, ki pa je bila na prošnjo deželnih stanov 1. julija 1589 preklicana.50
Kljub koncesijam iz Brucka je nadvojvoda Karel vse odločneje posegal v
verske razmere v »svoji«, deželnoknežji Ljubljani. Od krajevnih oblasti je
vedno znova zahteval, naj protestantske svétnike zamenjajo s katoliškimi.
Zelo zanimiv je odgovor ljubljanskih veljakov na ukaz iz Gradca leta
1594 – že med regentstvom mladoletnega Karlovega sina Ferdinanda
(II.) – v katerem ti med drugim pravijo:
»Svétniki, ki so privrženi augsburški veroizpovedi, so pripravljeni
prostovoljno se odpovedati svojim mestom, vendar po drugi strani med
katoličani ni tako sposobnih oseb. Ker zaradi vere med njimi ni nika
48 Prim. Arno Strohmeyer, Svoboda politike in moč vere. Študije o politični kulturi deželnih
stanov habsburške monarhije v času verskih vrenj (ok. 1550 do ok. 1650). Ljubljana,
2011, 160.
49 Lilijana Žnidaršič Golec, O verskem oziroma religioznem v Slavi. Pogledi Janeza
Vajkarda Valvasorja in sledi Erazma Franciscija, v: J. Weiss (ur.), Studia Valvasoriana.
Ljubljana, 2014, 408.
50 Prim. Fabjančič, Zgodovina, ot v op. 7, 250.
162
luteranske stanovske kot deželnoknežje katoliške strani se je pojavljala
(osebna) vest.48 Pomembni dokazi o takratnih katoliško-protestantskih
trenjih so ohranjeni v delu Slava vojvodine Kranjske (1689), v katerem
lahko na primer preberemo:
»Zavezo [iz Brucka na Muri], da se bo držal obljub, je Karel pogo-
jeval z ustavitvijo medsebojnega zasmehovanja in zmerjanja. Kakor se
bo sam zavzel za odpravo neprimernega vedenja do luteranov, tako naj
luteranska stran poskrbi, da se njemu in njegovim tovarišem v veri ne
bodo posmehovali predikanti in drugi luterani. Ti da katoličanom, kadar
jih vidijo na cesti, obešajo posmehljivke. Karel tega ne bo več prena
šal, luterani in katoličani naj odslej drug o drugem govorijo bratsko in
krščansko.«49
Vendar napetosti med še samozavestnejšim luteranskim taborom in
od začetka osemdesetih let počasi spet utrjujočo se katoliško stranjo niso
ponehale prav do konca 16. stoletja. K poskusom rekatolizacije Ljubljane
spada dogajanje v zvezi s proprotestantskim delovanjem ljubljanskega
mestnega svétnika in lekarnarja Vincenca De Agnelattija. Ker naj bi
(javno) razpravljal o verskih stvareh in razširjal krivoverske knjige, je
nadvojvoda Karel od mestnega sveta zahteval De Agnelattijevo odstavi-
tev, ki pa je bila na prošnjo deželnih stanov 1. julija 1589 preklicana.50
Kljub koncesijam iz Brucka je nadvojvoda Karel vse odločneje posegal v
verske razmere v »svoji«, deželnoknežji Ljubljani. Od krajevnih oblasti je
vedno znova zahteval, naj protestantske svétnike zamenjajo s katoliškimi.
Zelo zanimiv je odgovor ljubljanskih veljakov na ukaz iz Gradca leta
1594 – že med regentstvom mladoletnega Karlovega sina Ferdinanda
(II.) – v katerem ti med drugim pravijo:
»Svétniki, ki so privrženi augsburški veroizpovedi, so pripravljeni
prostovoljno se odpovedati svojim mestom, vendar po drugi strani med
katoličani ni tako sposobnih oseb. Ker zaradi vere med njimi ni nika
48 Prim. Arno Strohmeyer, Svoboda politike in moč vere. Študije o politični kulturi deželnih
stanov habsburške monarhije v času verskih vrenj (ok. 1550 do ok. 1650). Ljubljana,
2011, 160.
49 Lilijana Žnidaršič Golec, O verskem oziroma religioznem v Slavi. Pogledi Janeza
Vajkarda Valvasorja in sledi Erazma Franciscija, v: J. Weiss (ur.), Studia Valvasoriana.
Ljubljana, 2014, 408.
50 Prim. Fabjančič, Zgodovina, ot v op. 7, 250.
162
