Page 165 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 165
LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC
kršnega nesporazuma, temveč vlada sloga, naj katoliški veri privržene
osebe to razložijo gospodu vicedomu in ga prosijo, naj piše deželnemu
knezu, da pusti protestante na njihovih mestih.«51
Le nekaj dni prej je moral na nadvojvodovo zahtevo v zapor meščan
Gašper Sernec (Sernitz), saj je na praznik sv. Rešnjega telesa na svojem
oknu izobesil konjsko odejo v posmeh mimoidočim v procesiji.52 Prav
procesije ob praznikih so bile priljubljena tarča protestantsko naravnanih
prebivalcev mesta. Na Marijino vnebovzetje, 15. avgusta 1595, naj bi po
besedah »vélikega protireformatorja« Tomaža Hrena katoliško množico
z oken nadlegovali »plehke ženske in prevaranti«. Govorili naj bi, da je
Jezusova mati »povsem navadna ženska kakor vse druge«.53 Hud udarec,
od katerega si niso več opomogli, je ljubljanskim luteranom nazadnje
zadal nad leto dni (1598–1599) ponavljajoči se Ferdinandov dekret, po
katerem so morali iz Ljubljane in vseh dednih dežel oditi vsi njihovi
pridigarji in učitelji.54 1. novembra 1598 je v katoliške roke dokončno
prešla tudi špitalska cerkev sv. Elizabete.55 Škof Hren, ki je prevzem vodil,
je v svoj dnevnik ob tem zapisal:
»Zasedel sem cerkev, razbil krstilnik, raztrgal onečaščene oltarne prte,
znova očistil prostor za blagoslovljeno vodo. […] Razbili smo orgle lute-
ranov […]. Brez vsakršnega hrupa krivovercev. Nihče si ni upal črhniti.«56
Nasprotja med katoličani in protestanti, v našem primeru zlasti lute-
rani, so bila vseskozi večplastna. Nastajala niso le zaradi tedaj za mnoge
resda nadvse pomembnih razlik v razumevanju (pravega) krščanstva.
Prepirali se niso le zaradi teoloških vprašanj, kot so opravičenje, narava
51 Prav tam, 276.
52 ZAL, LJU 488, Cod. I/15, 1594, 178. Prim. Fabjančič, Zgodovina, kot v op. 7, 276.
53 L. Vidmar (ur.), Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar. O slovstvu na Kranjskem. Ljubljana,
2009, 37–38.
54 Prim. Vanja Kočevar, Patent nadvojvode Ferdinanda o dokončnem izgonu predikan-
tov in odpravi protestantskega bogoslužja v notranjeavstrijskih deželah iz leta 1599,
Arhivi 37, 2014, št. 1, 44.
55 Prim. Lilijana Žnidaršič Golec, Meščani in cerkvene ustanove v Ljubljani do konca
16. stoletja, Kronika 50, 2002, št. 3, 254–255.
56 Obj. Ana Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti.
2. zvezek. Ljubljana, 1988, 255. Prim. drugačen (poznejši) zapis v Hrenovem proto-
kolu – obj. Metod Benedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov. Protokol 1, 1599–1605.
Acta Ecclesiastica Sloveniae 6, Ljubljana, 1984, 32.
163
kršnega nesporazuma, temveč vlada sloga, naj katoliški veri privržene
osebe to razložijo gospodu vicedomu in ga prosijo, naj piše deželnemu
knezu, da pusti protestante na njihovih mestih.«51
Le nekaj dni prej je moral na nadvojvodovo zahtevo v zapor meščan
Gašper Sernec (Sernitz), saj je na praznik sv. Rešnjega telesa na svojem
oknu izobesil konjsko odejo v posmeh mimoidočim v procesiji.52 Prav
procesije ob praznikih so bile priljubljena tarča protestantsko naravnanih
prebivalcev mesta. Na Marijino vnebovzetje, 15. avgusta 1595, naj bi po
besedah »vélikega protireformatorja« Tomaža Hrena katoliško množico
z oken nadlegovali »plehke ženske in prevaranti«. Govorili naj bi, da je
Jezusova mati »povsem navadna ženska kakor vse druge«.53 Hud udarec,
od katerega si niso več opomogli, je ljubljanskim luteranom nazadnje
zadal nad leto dni (1598–1599) ponavljajoči se Ferdinandov dekret, po
katerem so morali iz Ljubljane in vseh dednih dežel oditi vsi njihovi
pridigarji in učitelji.54 1. novembra 1598 je v katoliške roke dokončno
prešla tudi špitalska cerkev sv. Elizabete.55 Škof Hren, ki je prevzem vodil,
je v svoj dnevnik ob tem zapisal:
»Zasedel sem cerkev, razbil krstilnik, raztrgal onečaščene oltarne prte,
znova očistil prostor za blagoslovljeno vodo. […] Razbili smo orgle lute-
ranov […]. Brez vsakršnega hrupa krivovercev. Nihče si ni upal črhniti.«56
Nasprotja med katoličani in protestanti, v našem primeru zlasti lute-
rani, so bila vseskozi večplastna. Nastajala niso le zaradi tedaj za mnoge
resda nadvse pomembnih razlik v razumevanju (pravega) krščanstva.
Prepirali se niso le zaradi teoloških vprašanj, kot so opravičenje, narava
51 Prav tam, 276.
52 ZAL, LJU 488, Cod. I/15, 1594, 178. Prim. Fabjančič, Zgodovina, kot v op. 7, 276.
53 L. Vidmar (ur.), Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar. O slovstvu na Kranjskem. Ljubljana,
2009, 37–38.
54 Prim. Vanja Kočevar, Patent nadvojvode Ferdinanda o dokončnem izgonu predikan-
tov in odpravi protestantskega bogoslužja v notranjeavstrijskih deželah iz leta 1599,
Arhivi 37, 2014, št. 1, 44.
55 Prim. Lilijana Žnidaršič Golec, Meščani in cerkvene ustanove v Ljubljani do konca
16. stoletja, Kronika 50, 2002, št. 3, 254–255.
56 Obj. Ana Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti.
2. zvezek. Ljubljana, 1988, 255. Prim. drugačen (poznejši) zapis v Hrenovem proto-
kolu – obj. Metod Benedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov. Protokol 1, 1599–1605.
Acta Ecclesiastica Sloveniae 6, Ljubljana, 1984, 32.
163
