Page 163 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 163
LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC
Ljubljani dobil tudi Bravšič. Postal je dekan ljubljanskega stolnega kapit-
lja, pri čemer je njegovo dekanovanje zaradi zgodnje smrti trajalo samo
do leta 1569.44 Trubar se je sicer kot morebitnih nasprotnikov v polemiki
najbolj bal jezuitov. Že sredi julija 1561 je v pismu Ivanu Ungnadu zapisal:
»Če bi rimsko veličanstvo [Ferdinand I.] semkaj poslalo jezuite, da
bi proti meni disputirali in pridigali, kakor nekateri menijo, potem bom
pisal doktorju Jakobu Andreaeju, župniku v Göppingenu, naj preoble-
čen pride semkaj na stroške [kranjskih] deželnih stanov ter mi stoji ob
strani. Če le imam njega pri sebi, bomo vojno častno izvedli, saj sta Bog
in njegova resnica najprej pri nas.«45
O tem posredno govori tudi Trubarjevo posvetilo v Katekizmu z dve
ma izlagama Francu Juriju pl. Reinu s Strmola iz leta 1575:
»Letos pa je v Gradcu na Štajerskem blizu naše domovine v tisku
izdal jezuit ostro disputacijo v svojem smislu zoper našo Cerkev in vero,
v kateri skuša dokazati s popačenimi, neskladnimi, krivo pritegnjenimi
izreki, zgodbami in primeri iz Svetega pisma, starih [cerkvenih] očetov
in cerkvenih zborov, da je sedanja papeška Cerkev prava, katoliška in
apostolska, naša pa napačna in krivoverska.«46
Luterani v vsej Notranji Avstriji so si vsaj začasno oddahnili tri leta
pozneje, leta 1578, ko jim je v verskih zadevah precej popustil nadvojvo-
da Karel (u. 1590), razpet med zvestobo katolištvu in ogroženostjo nje-
govih dežel pred Turki. T. i. verska pomiritev, sprejeta v Brucku na Muri,
je dovoljevala bogoslužje in pouk po augsburški veroizpovedi notra-
njeavstrijskim deželnim stanovom in trem deželnoknežjim mestom,
med njimi – ob Gradcu in Judenburgu – tudi Ljubljani. Čeprav Karlove
koncesije niso govorile o organizacijskih vidikih, so začeli stanovi po-
spešeno izpopolnjevati tedanjo strukturo in medsebojne vezi deželnih
Cerkva. Sedež kranjske Cerkve je seveda še naprej ostajal v Ljubljani. V
zadnji petini 16. stoletja je mesto štelo okrog 6000 prebivalcev, luteranov
je bilo od nekako dobre polovice do dveh tretjin.47 Kot argument tako
44 Žnidaršič Golec, Ljubljanska stolna duhovščina, kot v op. 28, 171.
45 Rajhman, Pisma, kot v op. 26, 90 (nem. izvirnik), 91 (slov. prevod).
46 Prim. Slovenski protestantski pisci, kot v op. 27, 213.
47 Vlado Valenčič, Etnična struktura ljubljanskega prebivalstva v času protestantizma,
Kronika 16, 1968, št. 3, 138.
161
Ljubljani dobil tudi Bravšič. Postal je dekan ljubljanskega stolnega kapit-
lja, pri čemer je njegovo dekanovanje zaradi zgodnje smrti trajalo samo
do leta 1569.44 Trubar se je sicer kot morebitnih nasprotnikov v polemiki
najbolj bal jezuitov. Že sredi julija 1561 je v pismu Ivanu Ungnadu zapisal:
»Če bi rimsko veličanstvo [Ferdinand I.] semkaj poslalo jezuite, da
bi proti meni disputirali in pridigali, kakor nekateri menijo, potem bom
pisal doktorju Jakobu Andreaeju, župniku v Göppingenu, naj preoble-
čen pride semkaj na stroške [kranjskih] deželnih stanov ter mi stoji ob
strani. Če le imam njega pri sebi, bomo vojno častno izvedli, saj sta Bog
in njegova resnica najprej pri nas.«45
O tem posredno govori tudi Trubarjevo posvetilo v Katekizmu z dve
ma izlagama Francu Juriju pl. Reinu s Strmola iz leta 1575:
»Letos pa je v Gradcu na Štajerskem blizu naše domovine v tisku
izdal jezuit ostro disputacijo v svojem smislu zoper našo Cerkev in vero,
v kateri skuša dokazati s popačenimi, neskladnimi, krivo pritegnjenimi
izreki, zgodbami in primeri iz Svetega pisma, starih [cerkvenih] očetov
in cerkvenih zborov, da je sedanja papeška Cerkev prava, katoliška in
apostolska, naša pa napačna in krivoverska.«46
Luterani v vsej Notranji Avstriji so si vsaj začasno oddahnili tri leta
pozneje, leta 1578, ko jim je v verskih zadevah precej popustil nadvojvo-
da Karel (u. 1590), razpet med zvestobo katolištvu in ogroženostjo nje-
govih dežel pred Turki. T. i. verska pomiritev, sprejeta v Brucku na Muri,
je dovoljevala bogoslužje in pouk po augsburški veroizpovedi notra-
njeavstrijskim deželnim stanovom in trem deželnoknežjim mestom,
med njimi – ob Gradcu in Judenburgu – tudi Ljubljani. Čeprav Karlove
koncesije niso govorile o organizacijskih vidikih, so začeli stanovi po-
spešeno izpopolnjevati tedanjo strukturo in medsebojne vezi deželnih
Cerkva. Sedež kranjske Cerkve je seveda še naprej ostajal v Ljubljani. V
zadnji petini 16. stoletja je mesto štelo okrog 6000 prebivalcev, luteranov
je bilo od nekako dobre polovice do dveh tretjin.47 Kot argument tako
44 Žnidaršič Golec, Ljubljanska stolna duhovščina, kot v op. 28, 171.
45 Rajhman, Pisma, kot v op. 26, 90 (nem. izvirnik), 91 (slov. prevod).
46 Prim. Slovenski protestantski pisci, kot v op. 27, 213.
47 Vlado Valenčič, Etnična struktura ljubljanskega prebivalstva v času protestantizma,
Kronika 16, 1968, št. 3, 138.
161
