Page 171 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 171
BOŽIDAR DEBENJAK
umrl!‹« In šele po tej prepovedi je Bog rekel: »Ni dobro za človeka, da je
sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.« (v. 18) Zatem je pred
človeka pripeljal vse živali, da jih je človek poimenoval, in šele nato iz
Adamovega tkiva ustvaril žensko. Po stvarjenjskem izvoru je identična
z možem. Da pa sta tudi v spolnosti par, jasno govori vrstica 23: »Zaradi
tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno
meso.« Da sta bila oba naga in ju ni bilo sram, je sporočilo 24. vrstice.
Tretje poglavje govori o tem, kako sta prva človeka prelomila prepo-
ved. Evo zapelje kača z značilnimi besedami:
»Nikakor ne bosta umrla. V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan,
ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro
in hudo.« (1 Mz 3:4–5)
Jedro kačinega tolmačenja se po Vulgati navaja »eritis sicut Deus,
scientes bonum et malum«. Ta »kakor Bog« je mogoče prevesti tudi
»kakor bogova« ali »kakor bogovi«. In res so se, pravi vrstica 7, »te-
daj obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga«. Iz figovega listja si
spleteta predpasnika in se pred Bogom skrijeta v goščavi. Sledi kazen:
najprej za kačo, ki je obsojena na plazenje v prahu; nato za ženo, ki bo
»v bolečinah rojevala otroke« in bo odvisna od moža, ki bo »gospodoval
nad teboj«; mož je obsojen na zemljo, polno »trna in osata«, tako da bo
»v potu svojega obraza jedel svoj kruh«, dokler se ne povrne v zemljo,
kajti: »Prah si in v prah se povrneš.« Nato Bog oba obleče.
In zdaj sledi še vzrok za izgon iz vrta Eden:
»Tedaj je Gospod Bog rekel: ›Glejte, človek je postal kakor eden izmed
nas, saj pozna dobro in hudo. Da ne bo zdaj iztegnil roke in vzel še z
drevesa življenja ter jedel in živel na veke!‹« (v. 22)
To je vzrok za izgon iz vrta Eden: Človek je postal »kakor eden izmed
nas«, je kakor Bog, zna delati dobro in hudo, a po nečem je prekratek.
Ko Bog dela dobro in hudo, ima to globlji smisel, je v okviru neke pra-
vičnosti. In dokler je človek poznal samo dobro, ni bil nevaren za ustroj
sveta. Odkar pa pozna tudi hudo, ne zna pa se zadržati v mejah, mu
postavlja mejo le smrt. Z večnim življenjem bi bil do kraja destruktiven.
starosti ne prijemljonči, nikoliježe pečali ne imy, ni slzna telese imonči, nu vëveki je
u be žiti.« V izgubo je šlo večno življenje brez skrbi in solznega telesa.
169
umrl!‹« In šele po tej prepovedi je Bog rekel: »Ni dobro za človeka, da je
sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.« (v. 18) Zatem je pred
človeka pripeljal vse živali, da jih je človek poimenoval, in šele nato iz
Adamovega tkiva ustvaril žensko. Po stvarjenjskem izvoru je identična
z možem. Da pa sta tudi v spolnosti par, jasno govori vrstica 23: »Zaradi
tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno
meso.« Da sta bila oba naga in ju ni bilo sram, je sporočilo 24. vrstice.
Tretje poglavje govori o tem, kako sta prva človeka prelomila prepo-
ved. Evo zapelje kača z značilnimi besedami:
»Nikakor ne bosta umrla. V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan,
ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro
in hudo.« (1 Mz 3:4–5)
Jedro kačinega tolmačenja se po Vulgati navaja »eritis sicut Deus,
scientes bonum et malum«. Ta »kakor Bog« je mogoče prevesti tudi
»kakor bogova« ali »kakor bogovi«. In res so se, pravi vrstica 7, »te-
daj obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga«. Iz figovega listja si
spleteta predpasnika in se pred Bogom skrijeta v goščavi. Sledi kazen:
najprej za kačo, ki je obsojena na plazenje v prahu; nato za ženo, ki bo
»v bolečinah rojevala otroke« in bo odvisna od moža, ki bo »gospodoval
nad teboj«; mož je obsojen na zemljo, polno »trna in osata«, tako da bo
»v potu svojega obraza jedel svoj kruh«, dokler se ne povrne v zemljo,
kajti: »Prah si in v prah se povrneš.« Nato Bog oba obleče.
In zdaj sledi še vzrok za izgon iz vrta Eden:
»Tedaj je Gospod Bog rekel: ›Glejte, človek je postal kakor eden izmed
nas, saj pozna dobro in hudo. Da ne bo zdaj iztegnil roke in vzel še z
drevesa življenja ter jedel in živel na veke!‹« (v. 22)
To je vzrok za izgon iz vrta Eden: Človek je postal »kakor eden izmed
nas«, je kakor Bog, zna delati dobro in hudo, a po nečem je prekratek.
Ko Bog dela dobro in hudo, ima to globlji smisel, je v okviru neke pra-
vičnosti. In dokler je človek poznal samo dobro, ni bil nevaren za ustroj
sveta. Odkar pa pozna tudi hudo, ne zna pa se zadržati v mejah, mu
postavlja mejo le smrt. Z večnim življenjem bi bil do kraja destruktiven.
starosti ne prijemljonči, nikoliježe pečali ne imy, ni slzna telese imonči, nu vëveki je
u be žiti.« V izgubo je šlo večno življenje brez skrbi in solznega telesa.
169
