Page 169 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 169
BOŽIDAR DEBENJAK
2
Ko je Ivan Prijatelj kmalu po koncu prve svetovne vojne pripravil
Stritarjevo antologijo, je v uvodu zapisal tudi: »Erotika je katoličanu dovo-
ljena samo v svrho ploditve človeškega rodu«.2 Takratna rimskokatoliška
doktrina je imela vsako drugo spolnost za grešno, zato je prepovedo-
vala kontracepcijo, vsako telesno ljubezen neporočenih raznospolnih
partnerjev, prezirala je tudi nezakonske otroke, jim za sramotni pečat
dajala posebej iskana krstna imena, na primer Polikarp, prepovedovala
je samozadovoljevanje, predvsem pa homoseksualna razmerja itn. Raz-
veze zakona ni marala, dopuščala je le »ločitev od mize in postelje«, torej
razhod skupnega gospodinjstva in opustitev medsebojne spolnosti, kar je
v konsekvenci pomenilo popolno odpoved spolnosti, saj zunaj zakona in
poskusa zaploditve ni bila dovoljena. Sem spada tudi popolna prepoved
abortusa, tudi če ga opravičujejo medicinski ali etični razlogi. V poznej-
šem razvoju so se sicer pojavile nekatere niše med prepovedmi, na pri-
mer spolnost med zakoncema ob predvidoma neplodnih dneh (metoda
Knaus-Ogino), nekoliko širša možnost razveljavljanja zakonske zveze.
A koncilskemu papežu Pavlu VI. so dali v podpis izredno restriktivno
encikliko Humanae vitae, ki že takrat ni več ustrezala prevladujočemu
pričakovanju. Kaj bo spremenil sedanji papež Frančišek, je stvar ugibanj.
Rimska Cerkev v svojem odnosu do spolnosti ni edina. Podobna stali-
šča, včasih še ostrejša, imajo tudi nekatere fundamentalistično usmerjene
evangelikalne denominacije.3 Kot smo že videli, se antiseksualna stališča
pojavijo že zgodaj v zgodovini krščanstva. Ob Tertulianu moramo na
vesti vsaj še znamenitega učenega teologa Origena, ki se je kastriral po
analogiji z izrekom: »Če te tvoje oko pohujšuje, ga izderi.« (Mt 5:29 in
še večkrat.) Še v carski Rusiji so bili dovolj vplivna denominacija skopci,
ki so si pridobivali zasluženje s samokastracijo: za moške je pomenila
»mali pečat«, če so si z razbeljenim železom odrezali mošnjo, in »veliki
pečat«, če so odrezali tudi penis. Ženskam so pohabljali genitalije in prsi,
posredovali pa so tudi pri svojih in tujih otrocih. Po uničenju carske
Rusije so ostanke te denominacije še zasledili v Romuniji.
2 Stritarjeva antologija, Ljubljana, 1919, str. 44.
3 Pejorativnim izrazom kot »sekta« ali »ločina« se rajši izognemo.
167
2
Ko je Ivan Prijatelj kmalu po koncu prve svetovne vojne pripravil
Stritarjevo antologijo, je v uvodu zapisal tudi: »Erotika je katoličanu dovo-
ljena samo v svrho ploditve človeškega rodu«.2 Takratna rimskokatoliška
doktrina je imela vsako drugo spolnost za grešno, zato je prepovedo-
vala kontracepcijo, vsako telesno ljubezen neporočenih raznospolnih
partnerjev, prezirala je tudi nezakonske otroke, jim za sramotni pečat
dajala posebej iskana krstna imena, na primer Polikarp, prepovedovala
je samozadovoljevanje, predvsem pa homoseksualna razmerja itn. Raz-
veze zakona ni marala, dopuščala je le »ločitev od mize in postelje«, torej
razhod skupnega gospodinjstva in opustitev medsebojne spolnosti, kar je
v konsekvenci pomenilo popolno odpoved spolnosti, saj zunaj zakona in
poskusa zaploditve ni bila dovoljena. Sem spada tudi popolna prepoved
abortusa, tudi če ga opravičujejo medicinski ali etični razlogi. V poznej-
šem razvoju so se sicer pojavile nekatere niše med prepovedmi, na pri-
mer spolnost med zakoncema ob predvidoma neplodnih dneh (metoda
Knaus-Ogino), nekoliko širša možnost razveljavljanja zakonske zveze.
A koncilskemu papežu Pavlu VI. so dali v podpis izredno restriktivno
encikliko Humanae vitae, ki že takrat ni več ustrezala prevladujočemu
pričakovanju. Kaj bo spremenil sedanji papež Frančišek, je stvar ugibanj.
Rimska Cerkev v svojem odnosu do spolnosti ni edina. Podobna stali-
šča, včasih še ostrejša, imajo tudi nekatere fundamentalistično usmerjene
evangelikalne denominacije.3 Kot smo že videli, se antiseksualna stališča
pojavijo že zgodaj v zgodovini krščanstva. Ob Tertulianu moramo na
vesti vsaj še znamenitega učenega teologa Origena, ki se je kastriral po
analogiji z izrekom: »Če te tvoje oko pohujšuje, ga izderi.« (Mt 5:29 in
še večkrat.) Še v carski Rusiji so bili dovolj vplivna denominacija skopci,
ki so si pridobivali zasluženje s samokastracijo: za moške je pomenila
»mali pečat«, če so si z razbeljenim železom odrezali mošnjo, in »veliki
pečat«, če so odrezali tudi penis. Ženskam so pohabljali genitalije in prsi,
posredovali pa so tudi pri svojih in tujih otrocih. Po uničenju carske
Rusije so ostanke te denominacije še zasledili v Romuniji.
2 Stritarjeva antologija, Ljubljana, 1919, str. 44.
3 Pejorativnim izrazom kot »sekta« ali »ločina« se rajši izognemo.
167
