Page 170 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 170
ŠTUDIJSKI VEČERI
3
Toda vrnimo se k Adamovemu grehu. Je bila to res kar spolnost?
O tem se je najbolje poučiti iz Geneze. Današnja podoba hebrejske Bi-
blije je, kot je znano, rezultat dolgega procesa. V njem je najprej prišlo do
združitve dveh vzporednih tradicij, južne iz kraljestva Juda in severne iz
kraljestva Izrael; prva imenuje Boga Jahve, druga uporablja splošno ime
Elohim (množinska oblika, ki nekako ustreza veliki začetnici). Poznejši
svečeniki in verski reformatorji so uvedli v besedilo še druge elemente,
med drugim so iz zapisa Božjega imena JHVH s samoglasniki iz besede
Adonai naredili nadomestno, torej dopustno ime Jehovah, uredili kode-
kse zapovedi in prepovedi ter še marsikaj. O vsem tem je veliko strokovne
literature, na kratko pa so o tem pisali tudi v zahtevnejših uvodih, na
primer v nemško Jeruzalemsko Biblijo. Za bralca se ta zapletena zgodo-
vina nastajanja kaže v določenih neskladjih poročil. Tako je seveda tudi
v poročilih o stvarjenju človeka, vrtu Eden in padcu v greh.
Prvo poglavje Geneze je elohistično in govori o stvarjenju človeka
na šesti dan:
»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril,
moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in jima rekel: Bodita
rodovitna in množita se, napolnita zemljo […].« (1 Mz 1:27–28)
In na koncu poročila: »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je
zelo dobro.« (1 Mz 1:31) Po tej zapovedi, naj se množita, naj torej imata
potomstvo, izrečeni na šesti dan stvarjenja, sledi sedmi dan počitka.
Nekoliko neskladno s tem je jahvistično poročilo4 iz drugega poglavja,
da je Bog »zasadil vrt proti vzhodu v Edenu, in je tja postavil človeka,
katerega je bil izoblikoval«, (1 Mz 2:8) ter mu nato naročil, naj vrt ob-
deluje, šele potem (prav tam, v. 16–17) pa mu je »zapovedal in rekel: ›Z
vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega
[ali: zlega] nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi5 jedel z njega, boš gotovo
4 Jahvist se začenja z 1 Mz 2:4b in zajema skoraj vso Genezo in Eksodus. Potem spet
naletimo nanj v 4 Mz 10:29 (do vključno pogl. 24) in še marsikje zunaj tore. Slogovno
je prepoznaven po živahnem slogu, medtem ko je elohist bolj skop v izrazu.
5 Nemška Jeruzalemska Biblija ima »Kajti brž ko bi«. V drugem brižinskem spomeniku
so naštete posledice izvirnega greha: »Eče bi ded naš ne sëgrešil, te v veki jemu be žiti,
168
3
Toda vrnimo se k Adamovemu grehu. Je bila to res kar spolnost?
O tem se je najbolje poučiti iz Geneze. Današnja podoba hebrejske Bi-
blije je, kot je znano, rezultat dolgega procesa. V njem je najprej prišlo do
združitve dveh vzporednih tradicij, južne iz kraljestva Juda in severne iz
kraljestva Izrael; prva imenuje Boga Jahve, druga uporablja splošno ime
Elohim (množinska oblika, ki nekako ustreza veliki začetnici). Poznejši
svečeniki in verski reformatorji so uvedli v besedilo še druge elemente,
med drugim so iz zapisa Božjega imena JHVH s samoglasniki iz besede
Adonai naredili nadomestno, torej dopustno ime Jehovah, uredili kode-
kse zapovedi in prepovedi ter še marsikaj. O vsem tem je veliko strokovne
literature, na kratko pa so o tem pisali tudi v zahtevnejših uvodih, na
primer v nemško Jeruzalemsko Biblijo. Za bralca se ta zapletena zgodo-
vina nastajanja kaže v določenih neskladjih poročil. Tako je seveda tudi
v poročilih o stvarjenju človeka, vrtu Eden in padcu v greh.
Prvo poglavje Geneze je elohistično in govori o stvarjenju človeka
na šesti dan:
»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril,
moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in jima rekel: Bodita
rodovitna in množita se, napolnita zemljo […].« (1 Mz 1:27–28)
In na koncu poročila: »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je
zelo dobro.« (1 Mz 1:31) Po tej zapovedi, naj se množita, naj torej imata
potomstvo, izrečeni na šesti dan stvarjenja, sledi sedmi dan počitka.
Nekoliko neskladno s tem je jahvistično poročilo4 iz drugega poglavja,
da je Bog »zasadil vrt proti vzhodu v Edenu, in je tja postavil človeka,
katerega je bil izoblikoval«, (1 Mz 2:8) ter mu nato naročil, naj vrt ob-
deluje, šele potem (prav tam, v. 16–17) pa mu je »zapovedal in rekel: ›Z
vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega
[ali: zlega] nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi5 jedel z njega, boš gotovo
4 Jahvist se začenja z 1 Mz 2:4b in zajema skoraj vso Genezo in Eksodus. Potem spet
naletimo nanj v 4 Mz 10:29 (do vključno pogl. 24) in še marsikje zunaj tore. Slogovno
je prepoznaven po živahnem slogu, medtem ko je elohist bolj skop v izrazu.
5 Nemška Jeruzalemska Biblija ima »Kajti brž ko bi«. V drugem brižinskem spomeniku
so naštete posledice izvirnega greha: »Eče bi ded naš ne sëgrešil, te v veki jemu be žiti,
168
