Page 168 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 168
ŠTUDIJSKI VEČERI
njihove zahteve temeljijo na Devteronomiju in prav zato v njih še ne
najdemo obsodbe ter zaničevanja spolnosti ali zahteve po askezi. Tudi
apostolski očetje se ravnajo po moralnem kodeksu Starega testamenta.
Šele pod vplivom dualizma, boja med Bogom in Satanom, nastane tudi v
krščanstvu ideal odpovedi vsem užitkom in zaničljiv odnos do telesnosti.
Vzor vernosti postane menih.
Obsojanje in zavračanje spolnosti se sicer izražata različno, toda
bolj ko se širijo dualistična prepričanja (ne samo v krščanstvu, temveč
tudi v manihejstvu in drugod), bolj dobiva spolnost vlogo satanovega
orodja, torej večnega pohujšanja, povzdigujeta pa se spolna askeza in
celibat. Za nadaljnji razvoj problema je pomemben Tertulian. Upo-
rablja tri različne izraze: vitium originis (izvirna napaka), naturae cor-
ruptio (kvarjenje narave) ter tradux peccati (prenašalo greha). Zadnji
izraz Tertulian poveže s spolnostjo in zaploditvijo potomstva. Iz tega
potem izhaja poznejši razvoj doktrine: sama spolnost je grešna, otroci
se rodijo z izvirnim grehom. Pri verouku v prvih razredih osnovne
šole so nas nekoč učili, da nekrščeni otroci ne pridejo v nebesa, tem-
več da v predpeklu (limbu) čakajo na odrešenje na sodni dan, saj če
umro brez krsta, z njih ni spran izvirni greh. Pri Ambrožu najdemo
že namig na dedno krivdo. Izraz peccatum originale je prvi uporabil
Avguštin: šlo naj bi za Adamovo dejanje iz svobodne volje, za akt ne-
pokorščine do Boga, tako da človek privoli v lastnost svoje narave, ki
jo je Adamov padec pokvaril, ploditev pa jo prenaša. S to privolitvijo
naredi tradirano krivdo in prevlado čutnosti oziroma poželenja nad
duhom za svojo osebno lastnost, tako da človek »ne more ne greši-
ti«. V nekoliko oslabljeni obliki je bilo Avguštinovo stališče leta 418
sprejeto kot dogma.
V obdobju sholastike so jemali bolj ali manj za samoumevno, da
grešnost pripada Adamovim potomcem, iz česar sledi obsojenost na
greh, obenem pa so ob tem brez posebnega premisleka govorili o dednem
grehu kot lastni krivdi. A vprašanje, ali je grešna že kar spolnost sama po
sebi, je imelo različne odgovore ali pa je ostajalo neodgovorjeno.
166
njihove zahteve temeljijo na Devteronomiju in prav zato v njih še ne
najdemo obsodbe ter zaničevanja spolnosti ali zahteve po askezi. Tudi
apostolski očetje se ravnajo po moralnem kodeksu Starega testamenta.
Šele pod vplivom dualizma, boja med Bogom in Satanom, nastane tudi v
krščanstvu ideal odpovedi vsem užitkom in zaničljiv odnos do telesnosti.
Vzor vernosti postane menih.
Obsojanje in zavračanje spolnosti se sicer izražata različno, toda
bolj ko se širijo dualistična prepričanja (ne samo v krščanstvu, temveč
tudi v manihejstvu in drugod), bolj dobiva spolnost vlogo satanovega
orodja, torej večnega pohujšanja, povzdigujeta pa se spolna askeza in
celibat. Za nadaljnji razvoj problema je pomemben Tertulian. Upo-
rablja tri različne izraze: vitium originis (izvirna napaka), naturae cor-
ruptio (kvarjenje narave) ter tradux peccati (prenašalo greha). Zadnji
izraz Tertulian poveže s spolnostjo in zaploditvijo potomstva. Iz tega
potem izhaja poznejši razvoj doktrine: sama spolnost je grešna, otroci
se rodijo z izvirnim grehom. Pri verouku v prvih razredih osnovne
šole so nas nekoč učili, da nekrščeni otroci ne pridejo v nebesa, tem-
več da v predpeklu (limbu) čakajo na odrešenje na sodni dan, saj če
umro brez krsta, z njih ni spran izvirni greh. Pri Ambrožu najdemo
že namig na dedno krivdo. Izraz peccatum originale je prvi uporabil
Avguštin: šlo naj bi za Adamovo dejanje iz svobodne volje, za akt ne-
pokorščine do Boga, tako da človek privoli v lastnost svoje narave, ki
jo je Adamov padec pokvaril, ploditev pa jo prenaša. S to privolitvijo
naredi tradirano krivdo in prevlado čutnosti oziroma poželenja nad
duhom za svojo osebno lastnost, tako da človek »ne more ne greši-
ti«. V nekoliko oslabljeni obliki je bilo Avguštinovo stališče leta 418
sprejeto kot dogma.
V obdobju sholastike so jemali bolj ali manj za samoumevno, da
grešnost pripada Adamovim potomcem, iz česar sledi obsojenost na
greh, obenem pa so ob tem brez posebnega premisleka govorili o dednem
grehu kot lastni krivdi. A vprašanje, ali je grešna že kar spolnost sama po
sebi, je imelo različne odgovore ali pa je ostajalo neodgovorjeno.
166
