Page 173 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 173
BOŽIDAR DEBENJAK
5
Zdaj je čas, da se obrnemo k nekaterim vprašanjem v zvezi s člove-
kovo spolnostjo.
Ko je v 18. stoletju Karl Linne razvrstil rastline in živali v svoj sistem,
mu je bil za eno od izhodišč red stvarjenja bitij, »quot ab initio creavit
infinitum Ens«, toliko kot jih je od samega začetka ustvarilo neskončno
Bitje, drugo izhodišče pa je temeljilo na primerjavi telesnih znakov in pri
živalih primerjalna anatomija. Tako je v sistem živali uvrstil tudi človeka
z značilnim dvočlenskim rodovno-vrstnim imenom Homo sapiens kot
edino vrsto rodu Homo, ta rod kot edini v družino Hominidae, to pa v
red Primates. S tem je določil normalno znanstveno obravnavanje tega
živega bitja, ki je oprto na primerjalno anatomijo. Poznejša zoologija je
Linnejev sistem primatov samo toliko popravila, da je iz njega izključila
netopirje; te je Linne uvrstil sem, saj imajo le en par mlečnih žlez, in
to na prsih. Človek je bil »krona stvarstva«, toda tudi uvrščen na svoje
mesto v stvarstvu.
Tudi nauk o evoluciji ni podrl Linnejevega sistema, temveč ga je
samo izpopolnil in mu dodal nove utemeljitve. Danes vemo, da obstaja
znotraj primatov posebna skupina Anthropoidea, višje opice, v kateri
so giboni, orangutani, gorile, šimpanzi in pa ljudje (današnji človek in
njegovi izumrli bližnji sorodniki). Genetika je prispevala spoznanje,
da se genoma človeka in obeh vrst šimpanza vsaj 98-odstotno ujemata.
6
Na poti nastajanja človeške vrste se je zgodila pomembna evolucijska
sprememba: dejstvo, da smo si bolj podobni z mladiči šimpanza in gorile
kot pa z odraslimi opicami, nas pripelje do spoznanja, da se je tu zgodil
premik, ki ima strokovno ime »neotenizacija«. Habitus mladostne oblike
ostane in ga ne zamenja zrelostni habitus, spolna zrelost torej ni mejnik
med obema habitusoma, temveč se po njenem nastopu ohrani mladostni
habitus; se pa doba spolnega dozorevanja podaljša. Ko je evolucijsko
odvržen zrelostni habitus, so odvržene tudi različne »specializacije«, torej
oblike, močno prilagojene razmeram, organizmi pa postanejo spet bolj
171
5
Zdaj je čas, da se obrnemo k nekaterim vprašanjem v zvezi s člove-
kovo spolnostjo.
Ko je v 18. stoletju Karl Linne razvrstil rastline in živali v svoj sistem,
mu je bil za eno od izhodišč red stvarjenja bitij, »quot ab initio creavit
infinitum Ens«, toliko kot jih je od samega začetka ustvarilo neskončno
Bitje, drugo izhodišče pa je temeljilo na primerjavi telesnih znakov in pri
živalih primerjalna anatomija. Tako je v sistem živali uvrstil tudi človeka
z značilnim dvočlenskim rodovno-vrstnim imenom Homo sapiens kot
edino vrsto rodu Homo, ta rod kot edini v družino Hominidae, to pa v
red Primates. S tem je določil normalno znanstveno obravnavanje tega
živega bitja, ki je oprto na primerjalno anatomijo. Poznejša zoologija je
Linnejev sistem primatov samo toliko popravila, da je iz njega izključila
netopirje; te je Linne uvrstil sem, saj imajo le en par mlečnih žlez, in
to na prsih. Človek je bil »krona stvarstva«, toda tudi uvrščen na svoje
mesto v stvarstvu.
Tudi nauk o evoluciji ni podrl Linnejevega sistema, temveč ga je
samo izpopolnil in mu dodal nove utemeljitve. Danes vemo, da obstaja
znotraj primatov posebna skupina Anthropoidea, višje opice, v kateri
so giboni, orangutani, gorile, šimpanzi in pa ljudje (današnji človek in
njegovi izumrli bližnji sorodniki). Genetika je prispevala spoznanje,
da se genoma človeka in obeh vrst šimpanza vsaj 98-odstotno ujemata.
6
Na poti nastajanja človeške vrste se je zgodila pomembna evolucijska
sprememba: dejstvo, da smo si bolj podobni z mladiči šimpanza in gorile
kot pa z odraslimi opicami, nas pripelje do spoznanja, da se je tu zgodil
premik, ki ima strokovno ime »neotenizacija«. Habitus mladostne oblike
ostane in ga ne zamenja zrelostni habitus, spolna zrelost torej ni mejnik
med obema habitusoma, temveč se po njenem nastopu ohrani mladostni
habitus; se pa doba spolnega dozorevanja podaljša. Ko je evolucijsko
odvržen zrelostni habitus, so odvržene tudi različne »specializacije«, torej
oblike, močno prilagojene razmeram, organizmi pa postanejo spet bolj
171
