Page 184 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 184
ŠTUDIJSKI VEČERI
pozimi 1596/1597 (Kranjci so se poklonili 13. februarja 1597),7 nadvoj-
voda verskih koncesij iz bruške pacifikacije (1578) stanovom ni potrdil,
s čimer je odpravil še zadnjo pravno oviro za izvedbo protireformacije.
Avgusta 1598 je lavantinski škof Jurij Stobej Palmburg (škofoval je med
letoma 1584 in 1618)8 po nadvojvodovem naročilu pripravil spomenico,
v kateri je predlagal izvedbo protireformacije na podlagi deželnoknežje
pravice do izbire veroizpovedi dežele (ius reformandi). Svetoval je, naj
bo izvedba postopna po stanovih, ter zagovarjal pravico do izselitve
(ius emigrandi) za tiste, ki se ne bi hoteli spreobrniti. Stobej je še zavr-
nil druge predloge, ki so vključevali uporabo sile, inkvizicijo ter javne
disputacije.9 Protireformacija se je tako vojni z Osmanskim imperijem
navkljub začela jeseni 1598 z izgonom predikantov in odpravo prote-
stantskega šolstva. Nato so notranjeavstrijske dežele preiskale proti-
reformacijske komisije, na Kranjskem jo je vodil novi ljubljanski škof
Tomaž Hren.10 Po spreobrnitvi meščanstva v katoliško veroizpoved je v
augsburški veroizpovedi še naprej vztrajala večina štajerskega, koroške-
ga in kranjskega plemstva. Plemstvo na Kranjskem je nato v sodelovanju
s svojimi konfesionalno-stanovskimi kolegi iz sosednjih dežel ohranjalo
opozicijsko držo do Ferdinandove protireformacijske politike, vendar
je plemiška vztrajnost počasi bledela, kar se je pokazalo zlasti v drugi
polovici dvajsetih let 17. stoletja. Medkonfesionalne napetosti, ki so
zaznamovale zlasti prva leta Ferdinandove vladavine, so na Kranjskem
povzročile več incidentov, precedenčnih sporov v deželnem zboru in
celo dve ločeni zasedanji protestantskih deželanov. Po koncu pohoda
protireformacijske komisije spomladi 1603 je notranjepolitično sceno v
deželi odločilno zaznamoval konflikt med protestantskim plemstvom in
ljubljanskim škofom, ki se je sicer prvič pokazal že ob dedni poklonitvi
dežele februarja 1597.
7 Valvasor, Čast in slava, 3. zvezek, X. knjiga, str. 354.
8 Gruden, Zgodovina, str. 817.
9 Dimitz, Geschichte. III. Theil, str. 279; Gruden, Zgodovina, str. 818; Dolinar, Die
Gegenreformation, str. 331–332.
10 Dimitz, Historische Notizen, str. 17–30, 87–90, 99–109; Gruden, Zgodovina,
str. 834–837; Grdina, Hrenov odnos do protestantov, str. 236–245.
182
pozimi 1596/1597 (Kranjci so se poklonili 13. februarja 1597),7 nadvoj-
voda verskih koncesij iz bruške pacifikacije (1578) stanovom ni potrdil,
s čimer je odpravil še zadnjo pravno oviro za izvedbo protireformacije.
Avgusta 1598 je lavantinski škof Jurij Stobej Palmburg (škofoval je med
letoma 1584 in 1618)8 po nadvojvodovem naročilu pripravil spomenico,
v kateri je predlagal izvedbo protireformacije na podlagi deželnoknežje
pravice do izbire veroizpovedi dežele (ius reformandi). Svetoval je, naj
bo izvedba postopna po stanovih, ter zagovarjal pravico do izselitve
(ius emigrandi) za tiste, ki se ne bi hoteli spreobrniti. Stobej je še zavr-
nil druge predloge, ki so vključevali uporabo sile, inkvizicijo ter javne
disputacije.9 Protireformacija se je tako vojni z Osmanskim imperijem
navkljub začela jeseni 1598 z izgonom predikantov in odpravo prote-
stantskega šolstva. Nato so notranjeavstrijske dežele preiskale proti-
reformacijske komisije, na Kranjskem jo je vodil novi ljubljanski škof
Tomaž Hren.10 Po spreobrnitvi meščanstva v katoliško veroizpoved je v
augsburški veroizpovedi še naprej vztrajala večina štajerskega, koroške-
ga in kranjskega plemstva. Plemstvo na Kranjskem je nato v sodelovanju
s svojimi konfesionalno-stanovskimi kolegi iz sosednjih dežel ohranjalo
opozicijsko držo do Ferdinandove protireformacijske politike, vendar
je plemiška vztrajnost počasi bledela, kar se je pokazalo zlasti v drugi
polovici dvajsetih let 17. stoletja. Medkonfesionalne napetosti, ki so
zaznamovale zlasti prva leta Ferdinandove vladavine, so na Kranjskem
povzročile več incidentov, precedenčnih sporov v deželnem zboru in
celo dve ločeni zasedanji protestantskih deželanov. Po koncu pohoda
protireformacijske komisije spomladi 1603 je notranjepolitično sceno v
deželi odločilno zaznamoval konflikt med protestantskim plemstvom in
ljubljanskim škofom, ki se je sicer prvič pokazal že ob dedni poklonitvi
dežele februarja 1597.
7 Valvasor, Čast in slava, 3. zvezek, X. knjiga, str. 354.
8 Gruden, Zgodovina, str. 817.
9 Dimitz, Geschichte. III. Theil, str. 279; Gruden, Zgodovina, str. 818; Dolinar, Die
Gegenreformation, str. 331–332.
10 Dimitz, Historische Notizen, str. 17–30, 87–90, 99–109; Gruden, Zgodovina,
str. 834–837; Grdina, Hrenov odnos do protestantov, str. 236–245.
182
