Page 29 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 29
JONATAN VINKLER
Tudi Husov traktat De Ecclesia dolguje svoj nastanek odpustkom.
Češki pridigar, univerzitetni profesor in teolog je prišel namreč leta 1412
v prelomni spor s praškim nadškofom Sigismundom Albikom z Uničova
(1358–1427), vedno bolj dinamična in nazadnje srdita praška kontro-
verza pa je zadevala namene papeža Janeza XXIII. v Praški nadškofiji in
Litomyšlski škofiji Češkega kraljestva. Papež Janez, s polnim imenom
Baldassare Cossa, ki je kasneje na koncilu v Konstanci abdiciral in nekaj
časa preživel celo za rešetkami istega zapora kot M. Jan Hus, v gradu
konstanškega škofa Gottlieben, je bil bolj ali manj »mož brez posebnosti«
med visokim katoliškim klerom svojega časa. Ni posebej reprezentiral
temeljnega mentalitetnega stališča ljudi novega veka, virtù – življenjske
in delovanjske moči, potence, silovitosti in – tudi – kreativnosti, ki je
bila tako značilna za posamezne najvišje cerkvene vladarje ob koncu 15.
in na začetku 16. stoletja; eden izmed slednjih je ravno zavoljo svojih
tovrstnih mentalnih potez in delovanja med sodobniki zaslovel celo
kot il Papa terribile. Janez je bil drugačen. Možak si je svojo pot skozi
kanale cerkvene hierarhije utiral na za oni čas precej običajen način, s
simonijo in podkupovanjem, med njegovim zapletenim krmarjenjem
med čermi in sipinami cerkvene moči pa je koncil v Konstanci odkril
tudi težje pregrehe, ki naj bi bremenile dušo Petrovega naslednika – (do-
mnevni) umor. In to ne kogarkoli: papež Janez je bil namreč obdolžen,
da naj bi z »laško juho« spravil na oni svet svojega predhodnika na stolu
svetega Petra, papeža Aleksandra V. Glede moraličnega vedênja je bilo
klepetavemu Neapeljčanu očitano vse, kar si je mogoče le misliti, in to
»spe ali bde«: zakonolom z ženo lastnega brata, torej krvoskrunstvo,
sodomija, homoseksualnost, pri čemer so bili papeževi ugodniki našteti
poimensko, takisto pa tudi nagrade (npr. opatija), ki naj bi jim jih sveti
oče podelil za »vstopanje od zadaj«. Med obtožbami je bil zabeležen
obligatni »nemi greh«, onanija, hagiografske pripovedi oz. natolcevanja
o kar treh stotnijah nun, ki naj bi jih spolno izrazito živahni Petrov vikar
v Bologni spravil ob nedolžnost, ter končna ugotovitev, da možaka že od
otroštva dalje zaznamuje vsakovrstna izprijenost. Poleg tega: da je bil že
kot otrok neposlušen do staršev, »trde glave«, lažniv, nezanesljiv – tak,
ki ni mogel biti drugega kot sramota Cerkvi in svojim predhodnikom
na mestu poglavitnega rimskega škofa. Za tisti čas najtehtnejša in za
27
Tudi Husov traktat De Ecclesia dolguje svoj nastanek odpustkom.
Češki pridigar, univerzitetni profesor in teolog je prišel namreč leta 1412
v prelomni spor s praškim nadškofom Sigismundom Albikom z Uničova
(1358–1427), vedno bolj dinamična in nazadnje srdita praška kontro-
verza pa je zadevala namene papeža Janeza XXIII. v Praški nadškofiji in
Litomyšlski škofiji Češkega kraljestva. Papež Janez, s polnim imenom
Baldassare Cossa, ki je kasneje na koncilu v Konstanci abdiciral in nekaj
časa preživel celo za rešetkami istega zapora kot M. Jan Hus, v gradu
konstanškega škofa Gottlieben, je bil bolj ali manj »mož brez posebnosti«
med visokim katoliškim klerom svojega časa. Ni posebej reprezentiral
temeljnega mentalitetnega stališča ljudi novega veka, virtù – življenjske
in delovanjske moči, potence, silovitosti in – tudi – kreativnosti, ki je
bila tako značilna za posamezne najvišje cerkvene vladarje ob koncu 15.
in na začetku 16. stoletja; eden izmed slednjih je ravno zavoljo svojih
tovrstnih mentalnih potez in delovanja med sodobniki zaslovel celo
kot il Papa terribile. Janez je bil drugačen. Možak si je svojo pot skozi
kanale cerkvene hierarhije utiral na za oni čas precej običajen način, s
simonijo in podkupovanjem, med njegovim zapletenim krmarjenjem
med čermi in sipinami cerkvene moči pa je koncil v Konstanci odkril
tudi težje pregrehe, ki naj bi bremenile dušo Petrovega naslednika – (do-
mnevni) umor. In to ne kogarkoli: papež Janez je bil namreč obdolžen,
da naj bi z »laško juho« spravil na oni svet svojega predhodnika na stolu
svetega Petra, papeža Aleksandra V. Glede moraličnega vedênja je bilo
klepetavemu Neapeljčanu očitano vse, kar si je mogoče le misliti, in to
»spe ali bde«: zakonolom z ženo lastnega brata, torej krvoskrunstvo,
sodomija, homoseksualnost, pri čemer so bili papeževi ugodniki našteti
poimensko, takisto pa tudi nagrade (npr. opatija), ki naj bi jim jih sveti
oče podelil za »vstopanje od zadaj«. Med obtožbami je bil zabeležen
obligatni »nemi greh«, onanija, hagiografske pripovedi oz. natolcevanja
o kar treh stotnijah nun, ki naj bi jih spolno izrazito živahni Petrov vikar
v Bologni spravil ob nedolžnost, ter končna ugotovitev, da možaka že od
otroštva dalje zaznamuje vsakovrstna izprijenost. Poleg tega: da je bil že
kot otrok neposlušen do staršev, »trde glave«, lažniv, nezanesljiv – tak,
ki ni mogel biti drugega kot sramota Cerkvi in svojim predhodnikom
na mestu poglavitnega rimskega škofa. Za tisti čas najtehtnejša in za
27
