Page 308 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 308
RAZGLEDI, VPOGLEDI
in kljubovalnost zaradi nedokončanega prevrata. Tolkli so s krampi, pili
vino ter spodbujali drug drugega vse do noči, ko je bilo mesto videti kot
stara plemkinja, ki so ji na telesu raztrgali še zadnjo dobro obleko. […]
Oči Koprčanov, ki so vzdihovali za naoknicami, so se končno ustavile
na liku mlade blondinke, visoke, zardelega obraza, z lasmi do ramen,
bujnega telesa v kratkih hlačkah in moški majici, ki je prehodila mesto,
kakor da bi oznanjala, da je žalitev končana. Hodila je z umirjenim ko-
rakom in vzdignjenega čela, pijana samo od sonca. /38, 39/
/Prvo srečanje z Vergerijem 1954–1955/
[…] Tistega junija, malo preden sem opravil maturo in bil sprejet v
kulturno uredništvo radia v Kopru, je časnik La nostra lotta (Naš boj)
namenil celo notranjo stran neki koprski osebnosti iz preteklosti, za
katero nisem še nikdar slišal, tudi ne v šolskem okolju, ki je bilo sicer
tako nagnjeno k temu, da bi z minulimi časi povzdignilo pomembnost
bednemu mestecu naših dni. Sumil sem, da je nova oblast v svoji neuča-
kanosti, da bi v časih stare slave našla osebnost, ki ne bi bila nezdružljiva
s sedanjim tokom dogodkov, malo na silo zbrisala prah s kake povprečne
figure učenjaka, ki mu je bil tuj patriotski žar, značilen za številne med
seboj različne in oddaljene ljudi preteklosti. Kar vnaprej sem si zamislil
njegovo podobo. Ustrezala je znani podobi skoraj stoletnega Babuderja,
nekdanjega učitelja ali ravnatelja, ki je vse dneve preždel v šolski knjižnici
in stanoval v neki skrivnostni sobi ali celo kar na podstrešju gimnazije.
Visok in veličasten, čeprav oblečen kot klatež, z vrvico namesto pasu, z
dolgo brado, rumeno od nikotina, z nervoznimi rokami, ki so rade segale
pod krila deklicam in celo učiteljicam – star, kakor je bil, ni delal razlike
in mu ni bilo nerodno. Učiteljice so ga spoštovale in še bolj se ga bale,
kot tudi vsi njihovi kolegi s starim ravnateljem vred: zaradi jeznoritega
značaja, predrznosti in socialističnih ali anarhističnih idej.
Kmalu pa sem zvedel, da je stari mestni znamenitež, ki naj bi ga po-
nudili novemu Kopru, pravzaprav neki škof in torej že kot tak pomemben
in da mu je ime Peter Pavel Vergerij Mlajši, daljni sorodnik Petra Pavla
Vergerija Starejšega. Hitro sem ga umestil v nedavno preteklost in ga
povezal s peščico prelatov, ki so zavračali fašizem in še prej iredento, ker
306
in kljubovalnost zaradi nedokončanega prevrata. Tolkli so s krampi, pili
vino ter spodbujali drug drugega vse do noči, ko je bilo mesto videti kot
stara plemkinja, ki so ji na telesu raztrgali še zadnjo dobro obleko. […]
Oči Koprčanov, ki so vzdihovali za naoknicami, so se končno ustavile
na liku mlade blondinke, visoke, zardelega obraza, z lasmi do ramen,
bujnega telesa v kratkih hlačkah in moški majici, ki je prehodila mesto,
kakor da bi oznanjala, da je žalitev končana. Hodila je z umirjenim ko-
rakom in vzdignjenega čela, pijana samo od sonca. /38, 39/
/Prvo srečanje z Vergerijem 1954–1955/
[…] Tistega junija, malo preden sem opravil maturo in bil sprejet v
kulturno uredništvo radia v Kopru, je časnik La nostra lotta (Naš boj)
namenil celo notranjo stran neki koprski osebnosti iz preteklosti, za
katero nisem še nikdar slišal, tudi ne v šolskem okolju, ki je bilo sicer
tako nagnjeno k temu, da bi z minulimi časi povzdignilo pomembnost
bednemu mestecu naših dni. Sumil sem, da je nova oblast v svoji neuča-
kanosti, da bi v časih stare slave našla osebnost, ki ne bi bila nezdružljiva
s sedanjim tokom dogodkov, malo na silo zbrisala prah s kake povprečne
figure učenjaka, ki mu je bil tuj patriotski žar, značilen za številne med
seboj različne in oddaljene ljudi preteklosti. Kar vnaprej sem si zamislil
njegovo podobo. Ustrezala je znani podobi skoraj stoletnega Babuderja,
nekdanjega učitelja ali ravnatelja, ki je vse dneve preždel v šolski knjižnici
in stanoval v neki skrivnostni sobi ali celo kar na podstrešju gimnazije.
Visok in veličasten, čeprav oblečen kot klatež, z vrvico namesto pasu, z
dolgo brado, rumeno od nikotina, z nervoznimi rokami, ki so rade segale
pod krila deklicam in celo učiteljicam – star, kakor je bil, ni delal razlike
in mu ni bilo nerodno. Učiteljice so ga spoštovale in še bolj se ga bale,
kot tudi vsi njihovi kolegi s starim ravnateljem vred: zaradi jeznoritega
značaja, predrznosti in socialističnih ali anarhističnih idej.
Kmalu pa sem zvedel, da je stari mestni znamenitež, ki naj bi ga po-
nudili novemu Kopru, pravzaprav neki škof in torej že kot tak pomemben
in da mu je ime Peter Pavel Vergerij Mlajši, daljni sorodnik Petra Pavla
Vergerija Starejšega. Hitro sem ga umestil v nedavno preteklost in ga
povezal s peščico prelatov, ki so zavračali fašizem in še prej iredento, ker
306
