Page 309 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 309
MARKO KERŠEVAN
so imeli slovenske farane in duhovnike za neodtujljiv del svoje škofije.
Vsekakor pa bi morale biti njegove zasluge (na drugi strani fronte ne-
zasluge) večje od zaslug monsignorja Fogarja (predhodnika Antonia
Santina), ki so ga odstranili leta 1936; novi italijansko-slovenski Koper,
ateistični in socialistični, ki je navdihnil dva napada na tržaško kurijo,
gotovo ne bi povzdignil na svoje zastave insignije nekega drugega škofa
samo zato, ker ga fašisti niso marali.
Na petih širokih stolpcih lokalnega časopisa je takoj pritegnil po-
zornost okvirček: Koprski Slovenci v oddaljenih časih. Vergerij naj bi bil
torej Slovenec? So bili v tistih minulih časih v Kopru Slovenci? Zatopil
sem se v branje.
Pier Paolo Vergerio, iz beneške veje humanista Petra Pavla Vergerija
Starejšega, je postal koprski škof proti sredini 16. stoletja, se pridružil
reformaciji in umrl v izgnanstvu v Luthrovi Nemčiji, potem ko je objavil
stotino spisov proti rimski Cerkvi. Takoj sem pretrgal branje. Prešinilo
me je, kakor da bi že vnaprej nejasno zaslutil, pravzaprav zasumil, prav
taka dejstva. Moja mentalna formacija, psihično stanje, razmere, v ka-
terih sem zrasel – vse me je navajalo na misel, da je lahko neki tukajšnji
Italijan deležen pozornosti novega režima le, če zanika, še več, izda vero
večine. Njegova počastitev bi tako prinesla vidno politično prednost.
Nadaljeval sem branje z nestrpnostjo in strahom, toda kar zadeva
moje sume, ne bi bilo treba nadaljevati. Že ton in tok fraz – kot da bi se
zaganjal v zid zaničevanja, pod katerim naj bi bil pokopan velik človek.
Ni umanjkal tudi zgodovinski okvir, ki so ga podpirali površni in drzni
marksistični koncepti, sprva formulirani v slovenščini: jezik, ki smo ga
srečevali na zborovanjih, v propagandnih spisih, a tudi v novih šolskih
knjigah in predavanjih mladih profesorjev vseh strok. »Fevdalni sistem
s papežem na čelu je postajal vse bolj ovira za ekonomski razvoj Evro-
pe, vrhovi cerkvene hierarhije pa so se vdajali razkošju in nebrzdani
korupciji. V mestih se je krepila buržoazija. Protestantizem se je torej
pojavil kot posledica boja dveh svetov: starega fevdalnega, obsojenega
na propad, in novega meščanskega, ki je rasel in postajal gibalna sila
takratnega napredka.« V tako razdeljeni Evropi je Vergerij v začetku
opravljal funkcijo papeškega nuncija in se kot tak srečal celo z Luthrom;
po vrnitvi v Italijo je bil imenovan za škofa svojega mesta.
307
so imeli slovenske farane in duhovnike za neodtujljiv del svoje škofije.
Vsekakor pa bi morale biti njegove zasluge (na drugi strani fronte ne-
zasluge) večje od zaslug monsignorja Fogarja (predhodnika Antonia
Santina), ki so ga odstranili leta 1936; novi italijansko-slovenski Koper,
ateistični in socialistični, ki je navdihnil dva napada na tržaško kurijo,
gotovo ne bi povzdignil na svoje zastave insignije nekega drugega škofa
samo zato, ker ga fašisti niso marali.
Na petih širokih stolpcih lokalnega časopisa je takoj pritegnil po-
zornost okvirček: Koprski Slovenci v oddaljenih časih. Vergerij naj bi bil
torej Slovenec? So bili v tistih minulih časih v Kopru Slovenci? Zatopil
sem se v branje.
Pier Paolo Vergerio, iz beneške veje humanista Petra Pavla Vergerija
Starejšega, je postal koprski škof proti sredini 16. stoletja, se pridružil
reformaciji in umrl v izgnanstvu v Luthrovi Nemčiji, potem ko je objavil
stotino spisov proti rimski Cerkvi. Takoj sem pretrgal branje. Prešinilo
me je, kakor da bi že vnaprej nejasno zaslutil, pravzaprav zasumil, prav
taka dejstva. Moja mentalna formacija, psihično stanje, razmere, v ka-
terih sem zrasel – vse me je navajalo na misel, da je lahko neki tukajšnji
Italijan deležen pozornosti novega režima le, če zanika, še več, izda vero
večine. Njegova počastitev bi tako prinesla vidno politično prednost.
Nadaljeval sem branje z nestrpnostjo in strahom, toda kar zadeva
moje sume, ne bi bilo treba nadaljevati. Že ton in tok fraz – kot da bi se
zaganjal v zid zaničevanja, pod katerim naj bi bil pokopan velik človek.
Ni umanjkal tudi zgodovinski okvir, ki so ga podpirali površni in drzni
marksistični koncepti, sprva formulirani v slovenščini: jezik, ki smo ga
srečevali na zborovanjih, v propagandnih spisih, a tudi v novih šolskih
knjigah in predavanjih mladih profesorjev vseh strok. »Fevdalni sistem
s papežem na čelu je postajal vse bolj ovira za ekonomski razvoj Evro-
pe, vrhovi cerkvene hierarhije pa so se vdajali razkošju in nebrzdani
korupciji. V mestih se je krepila buržoazija. Protestantizem se je torej
pojavil kot posledica boja dveh svetov: starega fevdalnega, obsojenega
na propad, in novega meščanskega, ki je rasel in postajal gibalna sila
takratnega napredka.« V tako razdeljeni Evropi je Vergerij v začetku
opravljal funkcijo papeškega nuncija in se kot tak srečal celo z Luthrom;
po vrnitvi v Italijo je bil imenovan za škofa svojega mesta.
307
