Page 310 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 310
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Kakšen je bil takrat Koper? »Nekateri koprski patriciji (posebej grofi
Grisoni) in nekateri prelati so bili znani po razbrzdanem življenju. Ver-
gerij je poleg tega v koprskih samostanih odkril številna sramotna in
nemoralna dejanja in se odločil ukrepati. S tem si je nakopal sovraštvo
grofa Grisonija in vseh, ki so bili v mestecu znani po svojem pokvarjenem
življenju. Posledica je bila, da so sovražniki začeli Vergerija prištevati
k luterancem. Papež je temu prisluhnil in leta 1546 Vergeriju odvzel
koprsko škofijo.«
Vse to je zadoščalo za sedanjo počastitev, toda le do neke mere, kajti
Vergerij je navsezadnje le ostal človek Cerkve. Časnika in tistih, ki so
ga finansirali, niso zanimale nemoralne razmere v samostanih tistega
časa; v letu 1945 so bili skoraj vsi ukinjeni, benediktinci iz Dajle pa so
končali v zaporu s še drugačnimi obtožbami. Zdaj pa, glej, je anonimni
člankar nehote izzval mojo zavest nekdanjega koprskega semeniščnika,
ko me je seznanil, da je Vergerij na svojem posestvu Čuklje pri Sečovljah
skupaj s prijateljem Gianbattistom Goineom, zdravnikom in učenjakom
iz Pirana, »pridigal ljudem o veri« in da je bil preganjani škof v bistvu
»zgled pravega kristjana, ki je ves predan ljubezni do bližnjega«. Na misel
mi je prišel možni pisec članka, morda tisti furlanski publicist Gentilini,
ki se je kot šestdesetletnik poročil s punco iz Triglava in je kazal odlok o
ekskomunikaciji celo na cesti ter tako razkrival žolčnost kristjana, ki se
je razočaral v lastni veri. Ali pa se kaj zares spreminja in hočejo zdaj, ko
italijanske časnike berejo celo na podeželju, pomiriti preproste vernike,
ki dajejo na skrivaj krstiti svoje otroke ter pri tem tvegajo šikane s strani
krajevnih oblastnih in partijskih odborov?
Toda nenadoma je postalo vse jasno: v izgnanstvu v nemški deželi
se je veliki sin koprske aristokracije seznanil z duhovnikom Primožem
Trubarjem iz Ljubljane in mu pomagal tiskati prve knjige v slovenskem
jeziku. Urednik se mi je na koncu razkril kot eden od vnetih Italijanov iz
mojega zadnjega kroga, ki je do tu le posredoval dejstva in komentarje,
prevedene iz državne enciklopedije, potem pa je hotel zaključiti s svojo
glavo z nizkim udarcem: »Nekega drugega Vergerijevega nasveta pa
Trubar ni hotel upoštevati, in sicer, naj ustvari enoten jezik za vse jugo-
slovanske narode.« Udarec je bil potem ublažen z dvema polovičnima
stolpcema, ki sta hotela prikazati navzočnost ljudi druge narodnosti v
308
Kakšen je bil takrat Koper? »Nekateri koprski patriciji (posebej grofi
Grisoni) in nekateri prelati so bili znani po razbrzdanem življenju. Ver-
gerij je poleg tega v koprskih samostanih odkril številna sramotna in
nemoralna dejanja in se odločil ukrepati. S tem si je nakopal sovraštvo
grofa Grisonija in vseh, ki so bili v mestecu znani po svojem pokvarjenem
življenju. Posledica je bila, da so sovražniki začeli Vergerija prištevati
k luterancem. Papež je temu prisluhnil in leta 1546 Vergeriju odvzel
koprsko škofijo.«
Vse to je zadoščalo za sedanjo počastitev, toda le do neke mere, kajti
Vergerij je navsezadnje le ostal človek Cerkve. Časnika in tistih, ki so
ga finansirali, niso zanimale nemoralne razmere v samostanih tistega
časa; v letu 1945 so bili skoraj vsi ukinjeni, benediktinci iz Dajle pa so
končali v zaporu s še drugačnimi obtožbami. Zdaj pa, glej, je anonimni
člankar nehote izzval mojo zavest nekdanjega koprskega semeniščnika,
ko me je seznanil, da je Vergerij na svojem posestvu Čuklje pri Sečovljah
skupaj s prijateljem Gianbattistom Goineom, zdravnikom in učenjakom
iz Pirana, »pridigal ljudem o veri« in da je bil preganjani škof v bistvu
»zgled pravega kristjana, ki je ves predan ljubezni do bližnjega«. Na misel
mi je prišel možni pisec članka, morda tisti furlanski publicist Gentilini,
ki se je kot šestdesetletnik poročil s punco iz Triglava in je kazal odlok o
ekskomunikaciji celo na cesti ter tako razkrival žolčnost kristjana, ki se
je razočaral v lastni veri. Ali pa se kaj zares spreminja in hočejo zdaj, ko
italijanske časnike berejo celo na podeželju, pomiriti preproste vernike,
ki dajejo na skrivaj krstiti svoje otroke ter pri tem tvegajo šikane s strani
krajevnih oblastnih in partijskih odborov?
Toda nenadoma je postalo vse jasno: v izgnanstvu v nemški deželi
se je veliki sin koprske aristokracije seznanil z duhovnikom Primožem
Trubarjem iz Ljubljane in mu pomagal tiskati prve knjige v slovenskem
jeziku. Urednik se mi je na koncu razkril kot eden od vnetih Italijanov iz
mojega zadnjega kroga, ki je do tu le posredoval dejstva in komentarje,
prevedene iz državne enciklopedije, potem pa je hotel zaključiti s svojo
glavo z nizkim udarcem: »Nekega drugega Vergerijevega nasveta pa
Trubar ni hotel upoštevati, in sicer, naj ustvari enoten jezik za vse jugo-
slovanske narode.« Udarec je bil potem ublažen z dvema polovičnima
stolpcema, ki sta hotela prikazati navzočnost ljudi druge narodnosti v
308
