Page 311 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 311
MARKO KERŠEVAN
mestu že v oddaljenih stoletjih. Ves spodnji del strani je bil sicer posve-
čen opisu raznih plati koprskega življenja v 16. stoletju. Kako drugačna
muzika, že zaradi bogastva slovarja in večjega upoštevanja slovnice in
skladnje. Lirični opis se je izmenjeval s šaljivo aluzijo, udarna polemič-
nost z dovtipi, po vzoru pisanja, ki se je morda sam vsiljeval in ob katerem
so se hoteli navdihniti vsi gimnazijski dijaki. S počasnim, a odmerjenim
korakom, s kakršnim je vsak dan prehodil vso vozno pot in ki mu je
prinesel zoprni vzdevek »človeka, ki hodi po jajcih«, je […] stanodajalec
mojega brata pod psevdonimom sledil zamišljenim verjetnim prvim
korakom mladega Vergerija, preden ga je univerzitetni študij ugrabil
njegovemu Kopru. Popoldan ga je spremljal, ko je zvedavo pogledoval
preko hrbta slikarja Vettora Carpaccia, ki si je prizadeval ujeti na platno
poteze župana Sebastijana Contarinija, zvečer ga je videl sodelovati pri
predstavah Academie dei Desiosi, naslednice še bolj slavne Academie
della Calza. Občudovalec domovinske zgodovine v skladu s političnim
vzdušjem zadnjih let ni pozabil prikazati nečloveških razmer, v katerih
so živeli revni ljudje, »proletarskih kolib, v katerih so vse do začetka 19. sto
letja prebivali skupaj ljudje in živali v pravi … evangeljski promiskuiteti
in v katere sta s slabo zbitih lesenih ali slamnatih streh brez odpora
prodirala veter in dež«. Vendar so tudi ti »ubogi siromaki, ponosni na
svoje šjore, poznali svoje male kmečke zabave: lov na bika na trgu Brolo
in pogoste šagre, ki so – kot je zabeležil profesor in s tem spodbijal zapis
o davni slovanski navzočnosti v Kopru, ki je bil naknadno vrinjen v
njegov podlistek – »pritegovale obiskovalce celo iz slovenske Kranjske«.
Neki drug intelektualec Kopra moje mladosti, robustni in nadušni
Borisi, sin igralcev, je podpisal članek na zadnji strani pod reprodukcijo
Levjih ust, v katera »sektaška roka frančiškana Bonaventure Geronima
vtika ovadbo proti lastnemu škofu«. Ogorčeno in grozeče – kot ob koncu
zborovanja, trenutek preden ga je vedno napadel kašelj in sta ga sočutna
sogovornika prijela pod pazduho ter mu pomagala k sedežu – je zadnji
koprski Caton posvaril: »Prav je, da ne pozabimo imena tega prezira
vrednega osebka in da ostane osramočeno v bodočih stoletjih – v slavo
ovadenega našega Petra Pavla Vergerija mlajšega.« Ugledni someščan je
tako doživel počastitev po 400 letih, pa čeprav skrajno provincialno in
politično motivirano, in to od uprave, ki je bila šteta za najmanj civilizi-
309
mestu že v oddaljenih stoletjih. Ves spodnji del strani je bil sicer posve-
čen opisu raznih plati koprskega življenja v 16. stoletju. Kako drugačna
muzika, že zaradi bogastva slovarja in večjega upoštevanja slovnice in
skladnje. Lirični opis se je izmenjeval s šaljivo aluzijo, udarna polemič-
nost z dovtipi, po vzoru pisanja, ki se je morda sam vsiljeval in ob katerem
so se hoteli navdihniti vsi gimnazijski dijaki. S počasnim, a odmerjenim
korakom, s kakršnim je vsak dan prehodil vso vozno pot in ki mu je
prinesel zoprni vzdevek »človeka, ki hodi po jajcih«, je […] stanodajalec
mojega brata pod psevdonimom sledil zamišljenim verjetnim prvim
korakom mladega Vergerija, preden ga je univerzitetni študij ugrabil
njegovemu Kopru. Popoldan ga je spremljal, ko je zvedavo pogledoval
preko hrbta slikarja Vettora Carpaccia, ki si je prizadeval ujeti na platno
poteze župana Sebastijana Contarinija, zvečer ga je videl sodelovati pri
predstavah Academie dei Desiosi, naslednice še bolj slavne Academie
della Calza. Občudovalec domovinske zgodovine v skladu s političnim
vzdušjem zadnjih let ni pozabil prikazati nečloveških razmer, v katerih
so živeli revni ljudje, »proletarskih kolib, v katerih so vse do začetka 19. sto
letja prebivali skupaj ljudje in živali v pravi … evangeljski promiskuiteti
in v katere sta s slabo zbitih lesenih ali slamnatih streh brez odpora
prodirala veter in dež«. Vendar so tudi ti »ubogi siromaki, ponosni na
svoje šjore, poznali svoje male kmečke zabave: lov na bika na trgu Brolo
in pogoste šagre, ki so – kot je zabeležil profesor in s tem spodbijal zapis
o davni slovanski navzočnosti v Kopru, ki je bil naknadno vrinjen v
njegov podlistek – »pritegovale obiskovalce celo iz slovenske Kranjske«.
Neki drug intelektualec Kopra moje mladosti, robustni in nadušni
Borisi, sin igralcev, je podpisal članek na zadnji strani pod reprodukcijo
Levjih ust, v katera »sektaška roka frančiškana Bonaventure Geronima
vtika ovadbo proti lastnemu škofu«. Ogorčeno in grozeče – kot ob koncu
zborovanja, trenutek preden ga je vedno napadel kašelj in sta ga sočutna
sogovornika prijela pod pazduho ter mu pomagala k sedežu – je zadnji
koprski Caton posvaril: »Prav je, da ne pozabimo imena tega prezira
vrednega osebka in da ostane osramočeno v bodočih stoletjih – v slavo
ovadenega našega Petra Pavla Vergerija mlajšega.« Ugledni someščan je
tako doživel počastitev po 400 letih, pa čeprav skrajno provincialno in
politično motivirano, in to od uprave, ki je bila šteta za najmanj civilizi-
309
