Page 313 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 313
MARKO KERŠEVAN
ljudmi: oči so me spominjale na Carlona, tovariša mojega brata; kar
preveč izoblikovane, skoraj ženske ustnice so me usmerjale od dijakinje
predzadnjega razreda gimnazije k fantu, ki je igral v Meduzi. Svojo in-
terpretacijo Vergerijeve osebnosti, prav tako zgrešeno kot je bila moja,
je kipar osredotočil na koščene roke, ki so bile zame mršave, a vseeno
predrzne roke starega Babuderja.
Odbor za počastitev je bil še negotov glede mesta postavitve kipa, ki
naj bi bil dimenzije »ena in pol normalne«: ali med vrhom Belvederja
in ustanove Grisoni nasproti hiše Vergerijevih, ali na trgu Brolo, ki
ga z ene strani omejuje škofova palača, ali končno na dvorišče slavne
gimnazije--liceja, ki bi po njem tudi lahko dobila ime. Marioabram15
je podpiral zadnji predlog, saj mu je šlo za bistvo zadeve in je bil zdaj
domač v šoli. Bil je navdušen nad to podobo duhovnika »z jajci« in
me spodbujal, da bi o njem napisal scenarij za šole. Priskrbel mi je iz
knjižnice nekaj literature o njem, največ v nemščini, ki je nisem znal, in
novo številko Pagine Istriane, ki je pravkar izšla v Trstu z esejem, ki naj
bi odgovarjal na tukajšnje pobude o počastitvi. (Na izvirna Vergerijeva
dela ni bilo mogoče niti pomisliti; primerki, ki so ubežali grmadi, so
bili redkost in ljubosumno hranjeni v nekaterih nemških in švicarskih
knjižnicah.)
V tržaškem zvezku je Abram že podčrtal najbolj zagrete odlomke,
ki so spremljali rekonstrukcijo življenjske poti odpadniškega škofa, kot
je bila videti z druge strani. Vergerij je bil torej rojen 1498 »v skromni
hiši v senci Duoma, ki še vedno nosi vdolben družinski grb, če so znaki
starih italijanskih odličnežev preživeli demokratične prehlade dobrega
ljudstva v opankah, ki mu je zaupano vladanje/brezvladje nesrečne cone
B«. Svoje življenje je žalostno končal leta 1565 v Tübingenu »ob nav-
zočnosti nečaka Avrelija in tistega Primoža Trubarja, ki je dal govoriti
evangelistu Mateju v slovanščini (in slavo)« .
Tudi v tem spisu je bilo vse predvidljivo in preračunano: ton in smisel
diskurza, politični razlog prisiljenega prevrednotenja. Bil sem zagrenjen,
kajti prav v tej zadnji zbadljivki, v poniževalnem zadržku glede legitim
15 Mario Abram (Nabrežina 1920 – Ljubljana 2004), partizanski poveljnik (v italijanski
brigadi Fontanot), po vojni novinar in politik v Kopru.
311
ljudmi: oči so me spominjale na Carlona, tovariša mojega brata; kar
preveč izoblikovane, skoraj ženske ustnice so me usmerjale od dijakinje
predzadnjega razreda gimnazije k fantu, ki je igral v Meduzi. Svojo in-
terpretacijo Vergerijeve osebnosti, prav tako zgrešeno kot je bila moja,
je kipar osredotočil na koščene roke, ki so bile zame mršave, a vseeno
predrzne roke starega Babuderja.
Odbor za počastitev je bil še negotov glede mesta postavitve kipa, ki
naj bi bil dimenzije »ena in pol normalne«: ali med vrhom Belvederja
in ustanove Grisoni nasproti hiše Vergerijevih, ali na trgu Brolo, ki
ga z ene strani omejuje škofova palača, ali končno na dvorišče slavne
gimnazije--liceja, ki bi po njem tudi lahko dobila ime. Marioabram15
je podpiral zadnji predlog, saj mu je šlo za bistvo zadeve in je bil zdaj
domač v šoli. Bil je navdušen nad to podobo duhovnika »z jajci« in
me spodbujal, da bi o njem napisal scenarij za šole. Priskrbel mi je iz
knjižnice nekaj literature o njem, največ v nemščini, ki je nisem znal, in
novo številko Pagine Istriane, ki je pravkar izšla v Trstu z esejem, ki naj
bi odgovarjal na tukajšnje pobude o počastitvi. (Na izvirna Vergerijeva
dela ni bilo mogoče niti pomisliti; primerki, ki so ubežali grmadi, so
bili redkost in ljubosumno hranjeni v nekaterih nemških in švicarskih
knjižnicah.)
V tržaškem zvezku je Abram že podčrtal najbolj zagrete odlomke,
ki so spremljali rekonstrukcijo življenjske poti odpadniškega škofa, kot
je bila videti z druge strani. Vergerij je bil torej rojen 1498 »v skromni
hiši v senci Duoma, ki še vedno nosi vdolben družinski grb, če so znaki
starih italijanskih odličnežev preživeli demokratične prehlade dobrega
ljudstva v opankah, ki mu je zaupano vladanje/brezvladje nesrečne cone
B«. Svoje življenje je žalostno končal leta 1565 v Tübingenu »ob nav-
zočnosti nečaka Avrelija in tistega Primoža Trubarja, ki je dal govoriti
evangelistu Mateju v slovanščini (in slavo)« .
Tudi v tem spisu je bilo vse predvidljivo in preračunano: ton in smisel
diskurza, politični razlog prisiljenega prevrednotenja. Bil sem zagrenjen,
kajti prav v tej zadnji zbadljivki, v poniževalnem zadržku glede legitim
15 Mario Abram (Nabrežina 1920 – Ljubljana 2004), partizanski poveljnik (v italijanski
brigadi Fontanot), po vojni novinar in politik v Kopru.
311
