Page 312 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 312
RAZGLEDI, VPOGLEDI
rano od vseh, ki so se kdaj znašle na trgu pred katedralo. Naslednji teden
je isti časnik objavil razpis za bronasti spomenik pozabljenemu škofu.
Poleg drugih Italijanov sem obiskoval tudi mladeniča iz Gorice. Ta
je bil prijatelj kiparja, rojenega v Šmarju [v originalu], ki je diplomiral
v Ljubljani. Bila sta neločljiva in velika pivca; iz glavnega mesta male
republike sta prinesla nekaj veselega študentskega duha in pridobila
simpatije mojih šolskih kolegov, predvsem pa mladih učiteljev. Med
pustnim karnevalom sta oba veseljaka pripeljala med mize v Triglavu
osla in kipar Oreste je na njegovem hrbtu – opremljen z brčicami je
bil podoben Hitlerju – po nemško kričal in pozdravljal z iztegnjeno
desnico. Nekaj mesecev pozneje je v vročem času tržaške krize, ko so
ljudje zahtevali orožje, Oreste v kavarni Loggia pred mano narisal kari-
katuro starega Borisija in drugih intelektualcev, ki porivajo blindirane
avtomobile in topove. Ti so se razjezili in umetnik-šaljivec je končal v
novih zaporih v samostanu sv. Ane. Zaslišan sem bil na sedežu policije
in ko sem prisegel, da je šlo pri zadevi zgolj za popolno šalo, mi ga je na
moje presenečenje uspelo izvleči iz zapora. Takrat sva postala prijatelja.
Vodil me je v svoj atelje na nekem podstrešju, polnim doprsnih kipov
Predsednika, ki so jih naročili različni kolektivi in vsakič sem tvegal, da
se napijem, da ga ne bi razočaral.
Sedaj mi je predstavil Vergerijev kip, ki ga je oblikoval po skici, ob
javljeni v časniku. Razpis je ponujal eno samo nagrado, 150 000 dinarjev,
znesek, s katerim se je dalo živeti nekaj let, a se je že pripravljal, da ga
zapravi, saj je bil prepričan, da bo zmagal: »hočem videti, kako bo Koper
poleg dveh Vergerijev imel tudi dva Oresta«.
Škofova podoba se je nakazovala kot visoka in odločna, s strogimi po-
tezami. Kratki in kodrasti lasje so se zraščali z gosto brado, ki se je opirala
na razporek obleke sredi prsi. Lepo, gladko čelo, rahlo izbočeno je pričalo
za inteligentnost in studioznosti in nakazovalo diskretno trmoglavost, še
poudarjeno z dolgimi in ukrivljenimi obrvmi, pod katerimi so razprte
oči, rahlo izbuljene in skoraj vodene, kontemplirale zvijačnost sveta in
ranljivost človeških občutij. Podoba, ki se je začrtovala, ni predstavljala
pozitivne osebnosti, heroja, temveč nasprotnika, ki se ga je treba bati,
nadarjenega in odločnega, zavedajočega se svoje vrednosti. Potrjevala je
končno pristnega Koprčana, s potezami, ki še zdaj žive med koprskimi
310
rano od vseh, ki so se kdaj znašle na trgu pred katedralo. Naslednji teden
je isti časnik objavil razpis za bronasti spomenik pozabljenemu škofu.
Poleg drugih Italijanov sem obiskoval tudi mladeniča iz Gorice. Ta
je bil prijatelj kiparja, rojenega v Šmarju [v originalu], ki je diplomiral
v Ljubljani. Bila sta neločljiva in velika pivca; iz glavnega mesta male
republike sta prinesla nekaj veselega študentskega duha in pridobila
simpatije mojih šolskih kolegov, predvsem pa mladih učiteljev. Med
pustnim karnevalom sta oba veseljaka pripeljala med mize v Triglavu
osla in kipar Oreste je na njegovem hrbtu – opremljen z brčicami je
bil podoben Hitlerju – po nemško kričal in pozdravljal z iztegnjeno
desnico. Nekaj mesecev pozneje je v vročem času tržaške krize, ko so
ljudje zahtevali orožje, Oreste v kavarni Loggia pred mano narisal kari-
katuro starega Borisija in drugih intelektualcev, ki porivajo blindirane
avtomobile in topove. Ti so se razjezili in umetnik-šaljivec je končal v
novih zaporih v samostanu sv. Ane. Zaslišan sem bil na sedežu policije
in ko sem prisegel, da je šlo pri zadevi zgolj za popolno šalo, mi ga je na
moje presenečenje uspelo izvleči iz zapora. Takrat sva postala prijatelja.
Vodil me je v svoj atelje na nekem podstrešju, polnim doprsnih kipov
Predsednika, ki so jih naročili različni kolektivi in vsakič sem tvegal, da
se napijem, da ga ne bi razočaral.
Sedaj mi je predstavil Vergerijev kip, ki ga je oblikoval po skici, ob
javljeni v časniku. Razpis je ponujal eno samo nagrado, 150 000 dinarjev,
znesek, s katerim se je dalo živeti nekaj let, a se je že pripravljal, da ga
zapravi, saj je bil prepričan, da bo zmagal: »hočem videti, kako bo Koper
poleg dveh Vergerijev imel tudi dva Oresta«.
Škofova podoba se je nakazovala kot visoka in odločna, s strogimi po-
tezami. Kratki in kodrasti lasje so se zraščali z gosto brado, ki se je opirala
na razporek obleke sredi prsi. Lepo, gladko čelo, rahlo izbočeno je pričalo
za inteligentnost in studioznosti in nakazovalo diskretno trmoglavost, še
poudarjeno z dolgimi in ukrivljenimi obrvmi, pod katerimi so razprte
oči, rahlo izbuljene in skoraj vodene, kontemplirale zvijačnost sveta in
ranljivost človeških občutij. Podoba, ki se je začrtovala, ni predstavljala
pozitivne osebnosti, heroja, temveč nasprotnika, ki se ga je treba bati,
nadarjenega in odločnega, zavedajočega se svoje vrednosti. Potrjevala je
končno pristnega Koprčana, s potezami, ki še zdaj žive med koprskimi
310
