Page 314 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 314
RAZGLEDI, VPOGLEDI
nosti slovenskega jezika, sem zaznal izhodišče dolge verige recipročnih
žalitev, krivic, maščevanj, ki so se končno sesule na naše glave. Toda kaj
ima s tem opraviti Vergerij? In predvsem, kako in zakaj se je v tistih časih
in iz svojega okolja hotel približati ljudstvu v skrajno slabih razmerah in
mu priznati pravice, ki se mu jih še danes zanika?
Nisem imel ne časa ne volje, da bi si odgovoril na ta vprašanja; vede-
nja o Vergeriju so ostala skromna in kontradiktorna, kot sem jih dobil
iz dveh nasprotujočih si časnikov. Nenadna smrt mojega očeta, ki so
ga odpustili iz tržaškega sanatorija, da je izdihnil v domači postelji, me
je potopila v mnogo bolj akutna in zahtevna razmišljanja in preiskova-
nja. Sporazum med državama, da anektirata obmejni coni, je končno
tudi mene spodbudil k spremembi prebivališča, da bi se lahko pridružil
temu, kar je ostalo od naše družine. Če je iz mojega rojstnega kraja (v
Istri) pred mano odšla velika večina, vključno s koloni, ki so po vojni
postali gospodarji, in pastirskimi tovariši, ki so odrasli v uniformah ljud-
ske milice, so iz Kopra odšli prav vsi: »paolani« in ribiči, uslužbenci in
obrtniki, pevci na koru in športniki, dekleta iz dramskega krožka, starci
iz Bossadrage, ki niso nikdar prišli do mestnega trga, homoseksualec
iz vhoda v kino, zgodovinar Venturini, kakor Caton krepostni Borisi,
natakarji iz Triglava, kipar Oreste, potem ko je postavil spomenik pred
Belvederom: dejanje novega Kopra, ki je s tem prvič in zadnjič počastil
staro, zdaj opustelo mesto.
Moralo je preteči več kot dvajset let, da sem se znova zainteresi-
ral za Vergerija. Opredelitve, izkušnje in nova srečanja v zmuzljivem
eksilu, naravni razvoj vsega, kar sem prej pretrpel in podvzel, so me
postopoma njemu tako približali, da sem čutil skoraj obveznost, da ga
ponovno in do kraja spoznam, čeprav me je pri tem večkrat odrival,
celo odbijal, namesto da bi me pritegnil – in to ne iz ozkih političnih
razlogov. Toda bolj kot vsak drug sem se moral poglobiti v njegove čase
in predvsem upoštevati stiske, v katere ni zašel le zaradi svojega slabega
značaja. Če sem bil pripravljen, da ga priznam kot superiornega človeka
glede na njegovo nadarjenost, vlogo in bogato življenje, pa sem se po
drugi strani imel za pooblaščenega, da to njegovo premoč utemeljim
na negativni podobi, da ga imam tako rekoč za neželen vzorec mojih
najslabših lastnosti.
312
nosti slovenskega jezika, sem zaznal izhodišče dolge verige recipročnih
žalitev, krivic, maščevanj, ki so se končno sesule na naše glave. Toda kaj
ima s tem opraviti Vergerij? In predvsem, kako in zakaj se je v tistih časih
in iz svojega okolja hotel približati ljudstvu v skrajno slabih razmerah in
mu priznati pravice, ki se mu jih še danes zanika?
Nisem imel ne časa ne volje, da bi si odgovoril na ta vprašanja; vede-
nja o Vergeriju so ostala skromna in kontradiktorna, kot sem jih dobil
iz dveh nasprotujočih si časnikov. Nenadna smrt mojega očeta, ki so
ga odpustili iz tržaškega sanatorija, da je izdihnil v domači postelji, me
je potopila v mnogo bolj akutna in zahtevna razmišljanja in preiskova-
nja. Sporazum med državama, da anektirata obmejni coni, je končno
tudi mene spodbudil k spremembi prebivališča, da bi se lahko pridružil
temu, kar je ostalo od naše družine. Če je iz mojega rojstnega kraja (v
Istri) pred mano odšla velika večina, vključno s koloni, ki so po vojni
postali gospodarji, in pastirskimi tovariši, ki so odrasli v uniformah ljud-
ske milice, so iz Kopra odšli prav vsi: »paolani« in ribiči, uslužbenci in
obrtniki, pevci na koru in športniki, dekleta iz dramskega krožka, starci
iz Bossadrage, ki niso nikdar prišli do mestnega trga, homoseksualec
iz vhoda v kino, zgodovinar Venturini, kakor Caton krepostni Borisi,
natakarji iz Triglava, kipar Oreste, potem ko je postavil spomenik pred
Belvederom: dejanje novega Kopra, ki je s tem prvič in zadnjič počastil
staro, zdaj opustelo mesto.
Moralo je preteči več kot dvajset let, da sem se znova zainteresi-
ral za Vergerija. Opredelitve, izkušnje in nova srečanja v zmuzljivem
eksilu, naravni razvoj vsega, kar sem prej pretrpel in podvzel, so me
postopoma njemu tako približali, da sem čutil skoraj obveznost, da ga
ponovno in do kraja spoznam, čeprav me je pri tem večkrat odrival,
celo odbijal, namesto da bi me pritegnil – in to ne iz ozkih političnih
razlogov. Toda bolj kot vsak drug sem se moral poglobiti v njegove čase
in predvsem upoštevati stiske, v katere ni zašel le zaradi svojega slabega
značaja. Če sem bil pripravljen, da ga priznam kot superiornega človeka
glede na njegovo nadarjenost, vlogo in bogato življenje, pa sem se po
drugi strani imel za pooblaščenega, da to njegovo premoč utemeljim
na negativni podobi, da ga imam tako rekoč za neželen vzorec mojih
najslabših lastnosti.
312
