Page 316 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 316
RAZGLEDI, VPOGLEDI
bi se končno spustil do valov, ki so zadevali ob skale na Savudrijskem
rtu. Hribčkom, prepreženim z vrstami trt skoraj do morja, med belimi
mesteci, zaprtimi v svoja obzidja, so z druge strani prihajale nasproti
gore, ki so »zapirale meje Kranjske, a tudi odpirale vrata, skozi katera
je Nemčija vstopala v Italijo« (kot je zapisal eden od Vergerijevih na-
slednikov). Če mu je v Wormsu popolnost in funkcionalnost ubogega
človeškega telesa sugerirala podobo »malega sveta«, se mu je zdaj zdelo,
da mala škofija, ki jo je prejezdil v enem dnevu, odseva vse kraje, ki jih
je srečal na dolgih potovanjih. Bil je v stanju duha, da bi lahko vzel za
svoje besede nemškega meniha, ki ga je sicer še vedno podcenjeval zaradi
njegovega nizkega rodu: »Hier stehe ich«, tukaj stojim.
Reformo škofije je začel, ko se je povzpel na prižnico sv. Nazarija in
ponovil svoje besede – bolj jedrnato – pri pridigah v cerkvah večjih vasi.
Zlasti v adventu in času posta so bile takrat pridige edini javni dogo-
dek, ki je izzival komentarje ves preostanek tedna. Pridigarji, največkrat
frančiškani in dominikanci, so si pridobivali popularnost in si dvigali
ceno prav toliko, kolikor so poskrbeli za spektakel in hkrati zadovoljili
zahteve pravih izvedencev, zmožnih oceniti stil, geste, glas in vedno
bolj tudi trdnost namena. Še preden so presodili, ali so pridigarji pra-
voverne ali novatorske usmeritve, so jih glede na okus izvedencev delili
na pridigarje stare šole (imenovane sofiste ali sholastike) in pridigarje
moderne šole. Giulio iz Milana, ki se je moral v beneški ječi med drugim
zagovarjati zaradi svojih postnih pridig v Trstu – imel jih je na povabilo
škofa Bonoma – je v primežu inkvizitorja opredelil karakter pridigarja,
kakršen je bil sam, kot nekoga, ki »pridiga na dolgo in ne v obliki tez
in protitez« in ki si prizadeva »enostavno pridigati Sveto pismo, ne pa
prepirljivo razpravljati«.
Vergerij se je od nemških polemičarjev in iz luteranskih spisov naučil
opirati svoj govor na takšne odlomke iz Biblije, kakršni so najbolje ustre-
zali tezi, ki jo je zagovarjal; že prej se je tudi v svojih najbolj prenapetih
pridigah dal voditi razumu: zaradi učinka je sicer pretiraval z besedami,
toda pazil je, da ga ne bi utopil v čustvenosti. Ko je zdaj dosegel večjo je-
drnatost, ni več prenašal napihnjenega besedičenja lokalnih redovnikov,
še posebej njihovega stalnega zatekanja k življenju svetnikov in njihovim
stereotipnim življenjskim zgledom in nevzdržnim čudežem. Zanj je bilo
314
bi se končno spustil do valov, ki so zadevali ob skale na Savudrijskem
rtu. Hribčkom, prepreženim z vrstami trt skoraj do morja, med belimi
mesteci, zaprtimi v svoja obzidja, so z druge strani prihajale nasproti
gore, ki so »zapirale meje Kranjske, a tudi odpirale vrata, skozi katera
je Nemčija vstopala v Italijo« (kot je zapisal eden od Vergerijevih na-
slednikov). Če mu je v Wormsu popolnost in funkcionalnost ubogega
človeškega telesa sugerirala podobo »malega sveta«, se mu je zdaj zdelo,
da mala škofija, ki jo je prejezdil v enem dnevu, odseva vse kraje, ki jih
je srečal na dolgih potovanjih. Bil je v stanju duha, da bi lahko vzel za
svoje besede nemškega meniha, ki ga je sicer še vedno podcenjeval zaradi
njegovega nizkega rodu: »Hier stehe ich«, tukaj stojim.
Reformo škofije je začel, ko se je povzpel na prižnico sv. Nazarija in
ponovil svoje besede – bolj jedrnato – pri pridigah v cerkvah večjih vasi.
Zlasti v adventu in času posta so bile takrat pridige edini javni dogo-
dek, ki je izzival komentarje ves preostanek tedna. Pridigarji, največkrat
frančiškani in dominikanci, so si pridobivali popularnost in si dvigali
ceno prav toliko, kolikor so poskrbeli za spektakel in hkrati zadovoljili
zahteve pravih izvedencev, zmožnih oceniti stil, geste, glas in vedno
bolj tudi trdnost namena. Še preden so presodili, ali so pridigarji pra-
voverne ali novatorske usmeritve, so jih glede na okus izvedencev delili
na pridigarje stare šole (imenovane sofiste ali sholastike) in pridigarje
moderne šole. Giulio iz Milana, ki se je moral v beneški ječi med drugim
zagovarjati zaradi svojih postnih pridig v Trstu – imel jih je na povabilo
škofa Bonoma – je v primežu inkvizitorja opredelil karakter pridigarja,
kakršen je bil sam, kot nekoga, ki »pridiga na dolgo in ne v obliki tez
in protitez« in ki si prizadeva »enostavno pridigati Sveto pismo, ne pa
prepirljivo razpravljati«.
Vergerij se je od nemških polemičarjev in iz luteranskih spisov naučil
opirati svoj govor na takšne odlomke iz Biblije, kakršni so najbolje ustre-
zali tezi, ki jo je zagovarjal; že prej se je tudi v svojih najbolj prenapetih
pridigah dal voditi razumu: zaradi učinka je sicer pretiraval z besedami,
toda pazil je, da ga ne bi utopil v čustvenosti. Ko je zdaj dosegel večjo je-
drnatost, ni več prenašal napihnjenega besedičenja lokalnih redovnikov,
še posebej njihovega stalnega zatekanja k življenju svetnikov in njihovim
stereotipnim življenjskim zgledom in nevzdržnim čudežem. Zanj je bilo
314
