Page 317 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 317
MARKO KERŠEVAN
to tudi vprašanje okusa. Da ne bi izzival preobčutljivih, jih je vljudno
usmerjal k neponovljivemu zgledu Odrešenika, k učinkovitosti edino
njegovih besed in dejanj. Toda ali ga niso poslušali, ali pa so se provo-
kativno zatekali k čaščenju Matere Marije, ki je imela vsaj tolikšno moč
kot njen Sin. Nekega dne je izgubil potrpljenje in vzkliknil: »H Kristusu,
h Kristusu! Vse drugo ni nič.« /206–208/
/Marijino čaščenje in svetniki/
[…] Trideset let pozneje (po Marijinem prikazovanju v Strunjanu
1511. leta) je tudi notranjost Istre hotela imeti svoje svetišče; navdihnili
so jo ilirski tretjeredniki samostana Sv. Gregorija v Kopru, ki so imeli
majhno dislocirano enoto pri Sv. Mariji v Polju med Vižinado in Pore-
čem. V cerkvici na tem hribu se je Mati Božja dala spoznati revni mladi
kmetici, njen mož je bil v zaporu, ter ji ukazala, naj vsi Istrani petkrat
obiščejo to njeno cerkev, da se bodo izognili hudi kugi. Tri mesece je
bila Marija v Polju cilj tisoč in tisoč vznemirjenih romarjev, ki so tam
založili svoj novčič.
Evangeljski škof se ni dal zavesti in je s pomočjo beranskega kapitana
raziskoval, kaj se pravzaprav dogaja, dokler ni odkril prevare. V škripcih
je mlada kmetica izpovedala, da so ji fratri dali 5 skudov, da bi hlinila
prikazovanje; to sta potrdila tudi moški in fant, ki sta bila vpletena v pre-
varo. Vsi trije so bili kaznovani kot služabniki hudiča: z mitro na glavi in
posajeni na osla so bili izgnani iz dežele. Toda tisti, ki je prevaro zasnoval,
naj bi podkupil beneškega nuncija Mignanellija s torbo denarja, ki ga
je izvlekel iz revežev, in je nekaznovano živel v koprskem glagoljaškem
samostanu blizu Belvedera.
V svoji reformatorski vnemi je Vergerij očistil škofijo še drugih to-
vrstnih izmišljotin ali navadnih pojavov praznoverja in idolatrije, ki so
odvračali ljudi od prave vere. S prižnic je z neusmiljeno logiko hkrati
rušil kult svetnikov in vse praktike, ki so jih šteli za dela pobožnosti.
V Piranu je iz cerkve odstranil velikansko upodobitev boja sv. Jurija z
zmajem, iz cerkve sv. Ane pa je dal odnesti pravo posteljo z rjuhami in
pregrinjalom, na kateri naj bi se svetnica pripravljala na rojstvo Marije.
V Izoli se je lotil sv. Antona puščavnika z obrazom bedaka. […]
315
to tudi vprašanje okusa. Da ne bi izzival preobčutljivih, jih je vljudno
usmerjal k neponovljivemu zgledu Odrešenika, k učinkovitosti edino
njegovih besed in dejanj. Toda ali ga niso poslušali, ali pa so se provo-
kativno zatekali k čaščenju Matere Marije, ki je imela vsaj tolikšno moč
kot njen Sin. Nekega dne je izgubil potrpljenje in vzkliknil: »H Kristusu,
h Kristusu! Vse drugo ni nič.« /206–208/
/Marijino čaščenje in svetniki/
[…] Trideset let pozneje (po Marijinem prikazovanju v Strunjanu
1511. leta) je tudi notranjost Istre hotela imeti svoje svetišče; navdihnili
so jo ilirski tretjeredniki samostana Sv. Gregorija v Kopru, ki so imeli
majhno dislocirano enoto pri Sv. Mariji v Polju med Vižinado in Pore-
čem. V cerkvici na tem hribu se je Mati Božja dala spoznati revni mladi
kmetici, njen mož je bil v zaporu, ter ji ukazala, naj vsi Istrani petkrat
obiščejo to njeno cerkev, da se bodo izognili hudi kugi. Tri mesece je
bila Marija v Polju cilj tisoč in tisoč vznemirjenih romarjev, ki so tam
založili svoj novčič.
Evangeljski škof se ni dal zavesti in je s pomočjo beranskega kapitana
raziskoval, kaj se pravzaprav dogaja, dokler ni odkril prevare. V škripcih
je mlada kmetica izpovedala, da so ji fratri dali 5 skudov, da bi hlinila
prikazovanje; to sta potrdila tudi moški in fant, ki sta bila vpletena v pre-
varo. Vsi trije so bili kaznovani kot služabniki hudiča: z mitro na glavi in
posajeni na osla so bili izgnani iz dežele. Toda tisti, ki je prevaro zasnoval,
naj bi podkupil beneškega nuncija Mignanellija s torbo denarja, ki ga
je izvlekel iz revežev, in je nekaznovano živel v koprskem glagoljaškem
samostanu blizu Belvedera.
V svoji reformatorski vnemi je Vergerij očistil škofijo še drugih to-
vrstnih izmišljotin ali navadnih pojavov praznoverja in idolatrije, ki so
odvračali ljudi od prave vere. S prižnic je z neusmiljeno logiko hkrati
rušil kult svetnikov in vse praktike, ki so jih šteli za dela pobožnosti.
V Piranu je iz cerkve odstranil velikansko upodobitev boja sv. Jurija z
zmajem, iz cerkve sv. Ane pa je dal odnesti pravo posteljo z rjuhami in
pregrinjalom, na kateri naj bi se svetnica pripravljala na rojstvo Marije.
V Izoli se je lotil sv. Antona puščavnika z obrazom bedaka. […]
315
