Page 322 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 322
RAZGLEDI, VPOGLEDI
v razsežno faro Poljane nad Škofjo Loko, kjer se je povezal s slikarsko in
kiparsko družino Šubicev. Dolge poti v odročne podružnice in naselja
je obvladoval na konju. Končno se je za štiri leta ustalil v gospodarsko
in kulturno bolj razviti župniji Šenčur pri Kranju. Tu se je jasneje ovedel
svojega glasbenega daru in ga začel poglabljati in razvijati v okviru glas-
benega društva sv. Cecilije. Po župnijskem izpitu je za dve leti prevzel
majhno župnijo v Bukovščici v Selški dolini, ki pa mu je kmalu postala
preozka, zato je prosil za župnijsko mesto v Kokri. Dobil ga je in ga
obdržal za skoraj enajst let. Ustanovil je župnijsko šolo in vzgajal mlade
pevce za cerkveno petje. Že prvo leto v Kokri mu je škof Jakob Missia
dovolil enoletno šolanje na višji cerkveni glasbeni šoli v Regensburgu
na Bavarskem, kjer si je pridobil solidno glasbeno izobrazbo. V samot
ni župniji se je posvečal študiju in veliko pisal za Cerkveni glasbenik.
Komponiral je vrsto skladb za bogoslužje, ki daleč presegajo podeželski
okvir, v katerem je deloval.
Skoraj štiriinštiridesetleten je postal župnik na Bledu. Lavtižarju, ki
je bil po duši nemirni popotnik in ustvarjalec, se turistični Bled ni prav
prilegal. Ostal je le eno leto, potem pa se trajno zasidral v majhnih in
mrzlih, a njemu dragih gorskih Ratečah, blizu svojega rodnega doma. Tu
je vztrajal do smrti, skoraj petdeset let. Pri 88. letih se je sicer upokojil, a
ker ni bili drugega duhovnika, je delo nadaljeval vse do smrti leta 1943,
ko je imel 92 let. Preživel je dve svetovni vojni, vmes pa obredel pol sveta.
Lavtižar je bil skrben, plemenit in razgledan duhovnik. V svoji fari
je ustanovil Marijino družbo, Bratovščino Srca Jezusovega in Družbo
treznosti. V kraju je zastavil tudi široko kulturno in izobraževalno delo.
Ustanovil je Slovensko katoliško izobraževalno društvo, predvsem pa se
je posvečal glasbeni in gledališki dejavnosti. Razvil je svojo ustvarjalno
žilico in med letoma 1925 in 1930 komponiral tri operete in spevoigro.
Nekaj redkega in nenavadnega je njegova ljudska igra (Ne v Ameriko!),
ki svari pred nepremišljenim izseljevanjem in narodnim odpadništvom.
Lavtižarjev sloves vaškega duhovnega in kulturnega vodnika se je širil po
vsej Sloveniji. Postavljali so ga ob bok še uglednejšega Gorenjca Jakoba
Aljaža. Z njim ga je povezovala tudi ljubezen do planin, okoli katerih
je poznal vsak vetrc. Bil je pobudnik pri ustanavljanju Slovenskega pla-
ninskega društva in graditelj prve planinske koče v Tamarju (1899).
320
v razsežno faro Poljane nad Škofjo Loko, kjer se je povezal s slikarsko in
kiparsko družino Šubicev. Dolge poti v odročne podružnice in naselja
je obvladoval na konju. Končno se je za štiri leta ustalil v gospodarsko
in kulturno bolj razviti župniji Šenčur pri Kranju. Tu se je jasneje ovedel
svojega glasbenega daru in ga začel poglabljati in razvijati v okviru glas-
benega društva sv. Cecilije. Po župnijskem izpitu je za dve leti prevzel
majhno župnijo v Bukovščici v Selški dolini, ki pa mu je kmalu postala
preozka, zato je prosil za župnijsko mesto v Kokri. Dobil ga je in ga
obdržal za skoraj enajst let. Ustanovil je župnijsko šolo in vzgajal mlade
pevce za cerkveno petje. Že prvo leto v Kokri mu je škof Jakob Missia
dovolil enoletno šolanje na višji cerkveni glasbeni šoli v Regensburgu
na Bavarskem, kjer si je pridobil solidno glasbeno izobrazbo. V samot
ni župniji se je posvečal študiju in veliko pisal za Cerkveni glasbenik.
Komponiral je vrsto skladb za bogoslužje, ki daleč presegajo podeželski
okvir, v katerem je deloval.
Skoraj štiriinštiridesetleten je postal župnik na Bledu. Lavtižarju, ki
je bil po duši nemirni popotnik in ustvarjalec, se turistični Bled ni prav
prilegal. Ostal je le eno leto, potem pa se trajno zasidral v majhnih in
mrzlih, a njemu dragih gorskih Ratečah, blizu svojega rodnega doma. Tu
je vztrajal do smrti, skoraj petdeset let. Pri 88. letih se je sicer upokojil, a
ker ni bili drugega duhovnika, je delo nadaljeval vse do smrti leta 1943,
ko je imel 92 let. Preživel je dve svetovni vojni, vmes pa obredel pol sveta.
Lavtižar je bil skrben, plemenit in razgledan duhovnik. V svoji fari
je ustanovil Marijino družbo, Bratovščino Srca Jezusovega in Družbo
treznosti. V kraju je zastavil tudi široko kulturno in izobraževalno delo.
Ustanovil je Slovensko katoliško izobraževalno društvo, predvsem pa se
je posvečal glasbeni in gledališki dejavnosti. Razvil je svojo ustvarjalno
žilico in med letoma 1925 in 1930 komponiral tri operete in spevoigro.
Nekaj redkega in nenavadnega je njegova ljudska igra (Ne v Ameriko!),
ki svari pred nepremišljenim izseljevanjem in narodnim odpadništvom.
Lavtižarjev sloves vaškega duhovnega in kulturnega vodnika se je širil po
vsej Sloveniji. Postavljali so ga ob bok še uglednejšega Gorenjca Jakoba
Aljaža. Z njim ga je povezovala tudi ljubezen do planin, okoli katerih
je poznal vsak vetrc. Bil je pobudnik pri ustanavljanju Slovenskega pla-
ninskega društva in graditelj prve planinske koče v Tamarju (1899).
320
