Page 318 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 318
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Pod vplivom ponovno odkritega Erazma je hotel ugotoviti, na kakšne
zgodovinske in teološke temelje se opira njihova avtoriteta. V luči evan-
gelija je preverjal hagiografsko literaturo in se utrdil v prepričanju, da
življenjepisi in pridiganja o svetnikih večinoma rasejo iz prilagojenih kla-
sičnih mitov ali pa iz ustne tradicije, ki so jo potvorili ljudska domišljija
ali pa tisti, ki so imeli koristi od tega. Osredotočil se je na tiste svetnike,
ki so bili najbolj priljubljeni v njegovi škofiji, in s knjigo v roki rušil
njihove biografije, z metodo, ki bi ji danes rekli znanstvena: spreminjal
jih je v dobre kristjane, ki bi se sami prvi uprli nezasluženemu čaščenju.
Izobraženci, ki so ga podpirali, so pozdravljali tako desakralizacijo, ne
vemo pa, ali bolj iz zadovoljstva zaradi razgaljenja fratrov in svetnikov
ali bolj zaradi osmešenja neizobraženega ljudstva. Vergerijev vsestranski
privrženec Goineo, ki je korigiral njegove pridige, mu ni črtal le slov-
ničnih napak, ampak je tudi cenzuriral škofovo pristranskost glede sv.
Petra, ki da mu Kristus ni prepustil nobene skale, da bi na njej zgradil
svojo Cerkev.
Vsi redovniki in dobršen del posvetnega duhovništva se je poenotil
v zavračanju in ogorčenju, še toliko bolj zaradi zmedenosti preprostih
vernikov, ki so jim bili odvzeti Božji ljubljenci, zrasli iz njihovih stisk.
Ozračje okrog pastirja se je zagrelo; že sicer ga je vrh rimske kurije težko
prenašal, zdaj pa je bil podvržen dodatnemu nadzoru, in to prav v času,
ko je uspeh obljubljal, da se bo z njim odkupil za usodno prenagljenost.
Škofov udarec – na čelu povorke privržencev – s krampom po zidu, ki
že kar nekaj let ni več ločeval samostana frančiškanov konventualcev
od samostana redovnic sv. Klare, je bil kakor udar strele v smodnišnico.
13. decembra 1544 je pater Bonaventura Geronimo iz Zadra, gvardi-
jan frančiškanov observantov pri sv. Ani, skozi Levja usta v Callegariji
poslal tajno ovadbo Svetu deseterice, podpisano tudi od štirih drugih
kolegov priorjev. Ker je beneška Signoria molčala, saj ni bila pristojna
za ukrepanje proti škofu, obtoženemu razširjanja »nevarne luteranske
sekte«, je Dalmatinec poslal še dve pismi in v njih opozoril oblast Repu-
blike na politično nepokorščino odličnežev kot posledico Vergerijevega
zavajanja in na nemir med prebivalstvom, ki je preveč preplašeno, da bi
protestiralo. […] /213–216/
316
Pod vplivom ponovno odkritega Erazma je hotel ugotoviti, na kakšne
zgodovinske in teološke temelje se opira njihova avtoriteta. V luči evan-
gelija je preverjal hagiografsko literaturo in se utrdil v prepričanju, da
življenjepisi in pridiganja o svetnikih večinoma rasejo iz prilagojenih kla-
sičnih mitov ali pa iz ustne tradicije, ki so jo potvorili ljudska domišljija
ali pa tisti, ki so imeli koristi od tega. Osredotočil se je na tiste svetnike,
ki so bili najbolj priljubljeni v njegovi škofiji, in s knjigo v roki rušil
njihove biografije, z metodo, ki bi ji danes rekli znanstvena: spreminjal
jih je v dobre kristjane, ki bi se sami prvi uprli nezasluženemu čaščenju.
Izobraženci, ki so ga podpirali, so pozdravljali tako desakralizacijo, ne
vemo pa, ali bolj iz zadovoljstva zaradi razgaljenja fratrov in svetnikov
ali bolj zaradi osmešenja neizobraženega ljudstva. Vergerijev vsestranski
privrženec Goineo, ki je korigiral njegove pridige, mu ni črtal le slov-
ničnih napak, ampak je tudi cenzuriral škofovo pristranskost glede sv.
Petra, ki da mu Kristus ni prepustil nobene skale, da bi na njej zgradil
svojo Cerkev.
Vsi redovniki in dobršen del posvetnega duhovništva se je poenotil
v zavračanju in ogorčenju, še toliko bolj zaradi zmedenosti preprostih
vernikov, ki so jim bili odvzeti Božji ljubljenci, zrasli iz njihovih stisk.
Ozračje okrog pastirja se je zagrelo; že sicer ga je vrh rimske kurije težko
prenašal, zdaj pa je bil podvržen dodatnemu nadzoru, in to prav v času,
ko je uspeh obljubljal, da se bo z njim odkupil za usodno prenagljenost.
Škofov udarec – na čelu povorke privržencev – s krampom po zidu, ki
že kar nekaj let ni več ločeval samostana frančiškanov konventualcev
od samostana redovnic sv. Klare, je bil kakor udar strele v smodnišnico.
13. decembra 1544 je pater Bonaventura Geronimo iz Zadra, gvardi-
jan frančiškanov observantov pri sv. Ani, skozi Levja usta v Callegariji
poslal tajno ovadbo Svetu deseterice, podpisano tudi od štirih drugih
kolegov priorjev. Ker je beneška Signoria molčala, saj ni bila pristojna
za ukrepanje proti škofu, obtoženemu razširjanja »nevarne luteranske
sekte«, je Dalmatinec poslal še dve pismi in v njih opozoril oblast Repu-
blike na politično nepokorščino odličnežev kot posledico Vergerijevega
zavajanja in na nemir med prebivalstvom, ki je preveč preplašeno, da bi
protestiralo. […] /213–216/
316
