Page 324 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 324
RAZGLEDI, VPOGLEDI
spregledovati pomena slovenskega reformacijskega gibanja. V knjigi je na
hrbtni strani naslovnega lista naveden imprimatur škofijskega cenzorja
dr. Aleša Ušeničnika in generalnega vikarja Ignaca Nadraha. Dovoljenji
sta bili pridobljeni 29. septembra 1932. Takrat je Lavtižar gotovo moral
predložiti vsaj v obrisih že celotno besedilo, ki je potem doživelo knjižni
izid leta 1935. Čeprav lahko dvomimo, da je pisec v celoti sam založil
natis, je tako zapisano na naslovni strani, kjer je naveden tudi tiskar –
Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Ljubljanska škofija seveda ni mogla
nastopati kot izdajateljica, gotovo pa je knjigo podprla.
Knjiga obsega trideset poglavij in sklep.
Prvo poglavje na kratko osvetljuje evropski verski razkol v začetku
16. stoletja in se posveča reformatorju Luthru; tega označi za mojstra
peresa, a tudi za »nenormalnega človeka, skrajneža, ki ga ni zadrževala
nobena ovira«. V drugem poglavju Lavtižar zatrjuje, da je bila reforma-
cija pravzaprav deformacija, ki je tragično zaznamovala evropske dežele
in tudi našo. V nadaljnjem poglavju povzema zgodovinska dognanja
o širjenju luteranstva iz avstrijskih dežel v slovenske in ugotavlja, da
je »poseglo v cerkvene, politične, družabne in slovstvene razmere ter
pomenjalo novo dobo v zgodovini našega naroda«. Prva tri poglavja so
povzeta po zgodovinopisju, večina naslednjih pa je namenjena osebnosti
Primoža Trubarja, njegovemu delu in njegovim sodelavcem. Napisana so
v zanimivem kramljajočem slogu, ki ga oživljajo številni dialogi. Tukaj se
Lavtižar izkaže kot spreten pripovedovalec, ki se je obrusil pri pridiganju
in pisanju ljudske dramatike. Prikaze dogajanja opira na (literarno)zgo-
dovinske vire, ki jih je imel na voljo. V sklepni besedi jih sicer posebej
navaja le šest (Slomšek, Elze, Sket, Stare, Gruden), a natančno branje
kaže, da je poznal obsežnejšo literaturo o predmetu, predvsem prvi Tru-
barjev zbornik (1908), spise Franceta Kidriča, Ivana Vrhovnika in še kaj.
Lavtižar utemeljuje Trubarjevo zgodnjo versko razgibanost in do
vzetnost za različne vplive z njegovim značajem, ki naj bi bil nemiren in
nestalen ter dovzeten za reformatorske težnje. Svojo župnijo v Loki naj
bi moral zapustiti zaradi nesoglasij z verniki, za pridigarja v Ljubljani
pa naj bi ga vzeli zato, da bi ga prelati laže nadzorovali. Zgodbo o prvem
Trubarjevem delovanju v Ljubljani pisatelj naslanja na Vrhovnikove
spise Zatrte cerkve in kapele ljubljanske (Danica, 1903–1905), a ga dra-
322
spregledovati pomena slovenskega reformacijskega gibanja. V knjigi je na
hrbtni strani naslovnega lista naveden imprimatur škofijskega cenzorja
dr. Aleša Ušeničnika in generalnega vikarja Ignaca Nadraha. Dovoljenji
sta bili pridobljeni 29. septembra 1932. Takrat je Lavtižar gotovo moral
predložiti vsaj v obrisih že celotno besedilo, ki je potem doživelo knjižni
izid leta 1935. Čeprav lahko dvomimo, da je pisec v celoti sam založil
natis, je tako zapisano na naslovni strani, kjer je naveden tudi tiskar –
Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Ljubljanska škofija seveda ni mogla
nastopati kot izdajateljica, gotovo pa je knjigo podprla.
Knjiga obsega trideset poglavij in sklep.
Prvo poglavje na kratko osvetljuje evropski verski razkol v začetku
16. stoletja in se posveča reformatorju Luthru; tega označi za mojstra
peresa, a tudi za »nenormalnega človeka, skrajneža, ki ga ni zadrževala
nobena ovira«. V drugem poglavju Lavtižar zatrjuje, da je bila reforma-
cija pravzaprav deformacija, ki je tragično zaznamovala evropske dežele
in tudi našo. V nadaljnjem poglavju povzema zgodovinska dognanja
o širjenju luteranstva iz avstrijskih dežel v slovenske in ugotavlja, da
je »poseglo v cerkvene, politične, družabne in slovstvene razmere ter
pomenjalo novo dobo v zgodovini našega naroda«. Prva tri poglavja so
povzeta po zgodovinopisju, večina naslednjih pa je namenjena osebnosti
Primoža Trubarja, njegovemu delu in njegovim sodelavcem. Napisana so
v zanimivem kramljajočem slogu, ki ga oživljajo številni dialogi. Tukaj se
Lavtižar izkaže kot spreten pripovedovalec, ki se je obrusil pri pridiganju
in pisanju ljudske dramatike. Prikaze dogajanja opira na (literarno)zgo-
dovinske vire, ki jih je imel na voljo. V sklepni besedi jih sicer posebej
navaja le šest (Slomšek, Elze, Sket, Stare, Gruden), a natančno branje
kaže, da je poznal obsežnejšo literaturo o predmetu, predvsem prvi Tru-
barjev zbornik (1908), spise Franceta Kidriča, Ivana Vrhovnika in še kaj.
Lavtižar utemeljuje Trubarjevo zgodnjo versko razgibanost in do
vzetnost za različne vplive z njegovim značajem, ki naj bi bil nemiren in
nestalen ter dovzeten za reformatorske težnje. Svojo župnijo v Loki naj
bi moral zapustiti zaradi nesoglasij z verniki, za pridigarja v Ljubljani
pa naj bi ga vzeli zato, da bi ga prelati laže nadzorovali. Zgodbo o prvem
Trubarjevem delovanju v Ljubljani pisatelj naslanja na Vrhovnikove
spise Zatrte cerkve in kapele ljubljanske (Danica, 1903–1905), a ga dra-
322
