Page 326 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 326
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Naslednja poglavja prinašajo verodostojne podatke o Trubarjevih
prvih knjigah (abecednikih in katekizmih) ter o uraškem Ungnadovem
biblijskem zavodu. Vendar je tudi tu zelo zanimiv, ker rdeči niti o Tru-
barju in drugih slovenskih in nemških reformatorjih spretno dodaja
tudi podatke in zanimive zgodbe o habsburških vladarjih, npr. o Karlu
V. Jasno je razvidno njegovo hotenje, da bi predstavil reformacijsko
gibanje le kot del, celo manj pomemben del, evropskega dogajanja v 16.
stoletja, ki so ga prevladujoče označevali habsburški vladarji. Rad dodaja
sočne podrobnosti, npr. o smrti škofa Textorja po padcu na poledenelih
stopnicah, ki naj bi jo posredno povzročili luterani. Pripoved je hoteno
pripovedovalsko spretno začinjena z zgodovinskimi detajli iz Grudnove
zgodovine.
Zelo živahno so napisana poglavja o Trubarjevi zmagoslavni vrnitvi
v Ljubljano v juniju 1561 in o razcvetu luteranstva, pa tudi o Klombner-
jevih zdrahah v mestni upravi. Pripoved je popestrena tudi z odlomki iz
Trubarjevih, Seebachovih in drugih pisem, ki so krožila med svetno in
cerkveno oblastjo. Poglavitni vzrok za zmagoslavno širjenje luteranstva
v slovenskih deželah pisec pripisuje neodločnemu škofu Seebachu in
odločnim deželnim stanovom. Vrhunec novoverskega gibanja Lavtižar
dobro označuje s prispodobo o kamnu v vodi. »Poglej, kaj učini kamen,
če ga vržeš v sredo stoječe vode. Prvi kolobar je neznaten, drugi ima
že obširnejši obseg, naslednji sunki pa dobijo vedno širšo podobo.«
Sledijo dogodki po tridentinskem koncilu, prihodu nadvojvoda Karla v
Ljubljano, prepovedi Cerkovne ordninge in odloku o izgonu Trubarja na
Nemško, z dodatkom, da se ne sme nikdar več vrniti. Ob tem pisec ne
pozabi dodati izčrpne podatke o tedanjih katoliških škofih, ki so se hitro
vrstili in se šibko zoperstavljali luteranskim stanovom, vse do Tavčarja
in Hrena, ki sta dosegla odločilni preobrat.
Celo 27. poglavje Lavtižar z opazno naklonjenostjo posveti Trubarje-
vim, Dalmatinovim in drugim pesmaricam, iz katerih tudi kar izčrpno
citira. Tu privre na dan njegova temeljita cerkvena glasbena izobrazba.
Skromneje in kratko predstavi tudi Dalmatina in Bohoriča.
Zadnji dve desetletji Trubarjevega življenja je pisec spravil v eno
samo kratko poglavje. Nekoliko temeljiteje je opisal le njegovo smrt in
Andreaejevo spominsko vezilo Trubarju. Pred koncem mu je izrazil tudi
324
Naslednja poglavja prinašajo verodostojne podatke o Trubarjevih
prvih knjigah (abecednikih in katekizmih) ter o uraškem Ungnadovem
biblijskem zavodu. Vendar je tudi tu zelo zanimiv, ker rdeči niti o Tru-
barju in drugih slovenskih in nemških reformatorjih spretno dodaja
tudi podatke in zanimive zgodbe o habsburških vladarjih, npr. o Karlu
V. Jasno je razvidno njegovo hotenje, da bi predstavil reformacijsko
gibanje le kot del, celo manj pomemben del, evropskega dogajanja v 16.
stoletja, ki so ga prevladujoče označevali habsburški vladarji. Rad dodaja
sočne podrobnosti, npr. o smrti škofa Textorja po padcu na poledenelih
stopnicah, ki naj bi jo posredno povzročili luterani. Pripoved je hoteno
pripovedovalsko spretno začinjena z zgodovinskimi detajli iz Grudnove
zgodovine.
Zelo živahno so napisana poglavja o Trubarjevi zmagoslavni vrnitvi
v Ljubljano v juniju 1561 in o razcvetu luteranstva, pa tudi o Klombner-
jevih zdrahah v mestni upravi. Pripoved je popestrena tudi z odlomki iz
Trubarjevih, Seebachovih in drugih pisem, ki so krožila med svetno in
cerkveno oblastjo. Poglavitni vzrok za zmagoslavno širjenje luteranstva
v slovenskih deželah pisec pripisuje neodločnemu škofu Seebachu in
odločnim deželnim stanovom. Vrhunec novoverskega gibanja Lavtižar
dobro označuje s prispodobo o kamnu v vodi. »Poglej, kaj učini kamen,
če ga vržeš v sredo stoječe vode. Prvi kolobar je neznaten, drugi ima
že obširnejši obseg, naslednji sunki pa dobijo vedno širšo podobo.«
Sledijo dogodki po tridentinskem koncilu, prihodu nadvojvoda Karla v
Ljubljano, prepovedi Cerkovne ordninge in odloku o izgonu Trubarja na
Nemško, z dodatkom, da se ne sme nikdar več vrniti. Ob tem pisec ne
pozabi dodati izčrpne podatke o tedanjih katoliških škofih, ki so se hitro
vrstili in se šibko zoperstavljali luteranskim stanovom, vse do Tavčarja
in Hrena, ki sta dosegla odločilni preobrat.
Celo 27. poglavje Lavtižar z opazno naklonjenostjo posveti Trubarje-
vim, Dalmatinovim in drugim pesmaricam, iz katerih tudi kar izčrpno
citira. Tu privre na dan njegova temeljita cerkvena glasbena izobrazba.
Skromneje in kratko predstavi tudi Dalmatina in Bohoriča.
Zadnji dve desetletji Trubarjevega življenja je pisec spravil v eno
samo kratko poglavje. Nekoliko temeljiteje je opisal le njegovo smrt in
Andreaejevo spominsko vezilo Trubarju. Pred koncem mu je izrazil tudi
324
