Page 325 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 325
MIHAEL GLAVAN
matično obdela v obliki živahnih dialogov med škofom Kacijanarjem in
mladim Trubarjem, v nadaljevanju pa še z drugimi osrednjimi osebami
ljubljanske scene, Klombnerjem, Budino idr. Pisec tudi jasno poudarja,
da je Trubar že v začetku imel jasno misel, da bi pisno nagovoril vse
Slovence, ne le Kranjce. Pogumno navaja tudi nekaj Trubarjevih sočnih
izjav o katoliškem zlorabljanju ljudskega pobožnjaštva. Navedki prav
močno izstopajo v krepkem tisku. Sem in tja se mu zapiše tudi kakšna
zaletava cvetka. Ko govori o sektaštvu, posebej navaja prekrščevalce,
za katere pravi, da »niso zahtevali samo ponavljanja krsta, razširjevali
so tudi druge pogubne nauke, posebno komunizem. Zahtevali so novo
kraljestvo, v katerem ne bo bogatinov in ne siromakov, temveč bodo
imeli vsi enake pravice ter vse premoženje uživali v tovarišiji«. Lavtižar
povzema, da naj bi škof Kacijanar Trubarju podelil mesto stolnega ka-
nonika prav zaradi zaslug, ki jih je imel pri zatiranju sektaštva v okviru
novega verskega gibanja.
V nadaljevanju avtor razvija zgodbo o Trubarjevem odhodu iz Ljub
ljane v Šentjernej, njegovem begu na Hrvaško in v Trst, o njegovi začasni
pomilostitvi in vrnitvi v Ljubljano, kjer je prekršil Tekstorjevo prepoved
o javnem pridiganju in bil potem 1548 uradno izgnan na Nemško. Za-
nimiva sta deseto in enajsto poglavje v knjigi, ki sta v celoti posvečena
katoliškemu pridigarju minoritu Tomažu. Pisec ga označi kot eminen-
tnega pridigarja in ga povzdigne v Trubarju enakovrednega junaka in
s tem doseže dramaturški učinek dveh primerljivih nasprotnikov. V
nadaljevanju pisec domiselno popisuje Trubarjevo pot prek Gorenjske
v Beljak in naprej v Briksen na Tirolskem. Zatrjuje, da je potoval peš
ali pa so ga vzeli s seboj prevozniki. Od tod naj bi obiskal še Trident in
si ogledal celo prostore koncilskega zborovanja. Opisi poti in cerkva so
tako živi, da se ne moremo izogniti vtisu, da temeljijo na Lavtižarje-
vem osebnem popotovanju po teh krajih. Vtkani so tudi sicer kratki, a
veljavni zgodovinski podatki o tridentinskem koncilu. Pot na Nemško
naj bi Trubarja vodila naprej preko brennerskega prelaza v Nürnberg k
podporniku Vidu Dietrichu, ki naj bi mu priskrbel župnijsko mesto v
Rothenburgu. Lavtižar še ni poznal pravega priimka slovenskega dekleta,
s katerim naj bi se Trubar v tem času oženil. Po tedanjem vedenju naj bi
to bila Barbara Klaus iz Celja.
323
matično obdela v obliki živahnih dialogov med škofom Kacijanarjem in
mladim Trubarjem, v nadaljevanju pa še z drugimi osrednjimi osebami
ljubljanske scene, Klombnerjem, Budino idr. Pisec tudi jasno poudarja,
da je Trubar že v začetku imel jasno misel, da bi pisno nagovoril vse
Slovence, ne le Kranjce. Pogumno navaja tudi nekaj Trubarjevih sočnih
izjav o katoliškem zlorabljanju ljudskega pobožnjaštva. Navedki prav
močno izstopajo v krepkem tisku. Sem in tja se mu zapiše tudi kakšna
zaletava cvetka. Ko govori o sektaštvu, posebej navaja prekrščevalce,
za katere pravi, da »niso zahtevali samo ponavljanja krsta, razširjevali
so tudi druge pogubne nauke, posebno komunizem. Zahtevali so novo
kraljestvo, v katerem ne bo bogatinov in ne siromakov, temveč bodo
imeli vsi enake pravice ter vse premoženje uživali v tovarišiji«. Lavtižar
povzema, da naj bi škof Kacijanar Trubarju podelil mesto stolnega ka-
nonika prav zaradi zaslug, ki jih je imel pri zatiranju sektaštva v okviru
novega verskega gibanja.
V nadaljevanju avtor razvija zgodbo o Trubarjevem odhodu iz Ljub
ljane v Šentjernej, njegovem begu na Hrvaško in v Trst, o njegovi začasni
pomilostitvi in vrnitvi v Ljubljano, kjer je prekršil Tekstorjevo prepoved
o javnem pridiganju in bil potem 1548 uradno izgnan na Nemško. Za-
nimiva sta deseto in enajsto poglavje v knjigi, ki sta v celoti posvečena
katoliškemu pridigarju minoritu Tomažu. Pisec ga označi kot eminen-
tnega pridigarja in ga povzdigne v Trubarju enakovrednega junaka in
s tem doseže dramaturški učinek dveh primerljivih nasprotnikov. V
nadaljevanju pisec domiselno popisuje Trubarjevo pot prek Gorenjske
v Beljak in naprej v Briksen na Tirolskem. Zatrjuje, da je potoval peš
ali pa so ga vzeli s seboj prevozniki. Od tod naj bi obiskal še Trident in
si ogledal celo prostore koncilskega zborovanja. Opisi poti in cerkva so
tako živi, da se ne moremo izogniti vtisu, da temeljijo na Lavtižarje-
vem osebnem popotovanju po teh krajih. Vtkani so tudi sicer kratki, a
veljavni zgodovinski podatki o tridentinskem koncilu. Pot na Nemško
naj bi Trubarja vodila naprej preko brennerskega prelaza v Nürnberg k
podporniku Vidu Dietrichu, ki naj bi mu priskrbel župnijsko mesto v
Rothenburgu. Lavtižar še ni poznal pravega priimka slovenskega dekleta,
s katerim naj bi se Trubar v tem času oženil. Po tedanjem vedenju naj bi
to bila Barbara Klaus iz Celja.
323
