Page 320 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 320
RAZGLEDI, VPOGLEDI
sv. Justa je lahko videl črto gričev, ki se razteza od Kopra, skritega pod
njimi, do Piranske punte. Po vrnitvi v Tübingen je legel v posteljo in je
ni več zapustil.
4. oktobra 1565 je Peter Pavel Vergerij »odšel v nebesa«, »izpustil
dušo«, »dosegel blaženost pri Očetu«, »poginil«. Tudi o tem, kako je
umiral in umrl, ni soglasja. Po anonimnih virih naj bi umrl med kriča-
njem, ki naj bi bilo podobno mukanju goveda, neznosnim smradom,
med krči in klicanjem po blagodejnosti katoliške vere. Nečak Lodovico
je poročal vojvodi Krištofu, da je izdihnil vedro in mirno ob pomoči
Primoža Trubarja, »ki mu je kot rojak nudil duhovno oporo vse do zad
njega diha, ko je dosegel svoj cilj: večno življenje«. Nenavadna usoda
dveh mož v izgnanstvu, ki je hotela, da se ponovno zbližata in pomirita
ob smrtni postelji, je bila na delu tudi štiri stoletja kasneje, ko je bila po
Trubarju poimenovana cesta, v kateri je Koprčan odprl oči svetlobi, in ko
je Vergeriju kot za povračilo le Trubarjevo ljudstvo postavilo spomenik.
Njegovo truplo je bilo pokopano v cerkvi sv. Jurija v Tübingenu, kjer
je dobila mesto počitka tudi vsa vojvodova družina, poleg barona Ungna-
da, ki je umrl leto dni prej. V pogrebnem govoru je Jakob Andreae ob
edinstveni preobrazbi koprskega škofa spomnil na veliko preobrazbo
apostola Pavla.
Sedemdeset let pozneje so jezuiti njegov grob odstranili iz cerkve,
toda po tridesetih letih je bil znova in dokončno na svojem mestu. Danes
obnovljena tla v cerkvi ne omogočajo določiti niti mesta pokopa vojvo-
de Krištofa. Nagrobne table so razvrščene vzdolž sten. V kotu levo od
velikega oltarja sem poizkušal razbrati eno, ki mi je pritegnila pogled.
Polmrak v cerkvi in še bolj pletena slamnata naslonjala sedežev, zaradi
katerih se ji nisem mogel bolj približati, so mi preprečevali branje. Zgoraj,
za mojim hrbtom, sta učitelj in učenec vadila na orglah. Previdno sem
razmaknil pletenje enega od sedežev, potem še drugega; posvetil sem si
z vžigalnikom. Tako se dela v družinski grobnici. /473–475/
Odlomke izbral in iz italijanščine
(s konzultacijo hrvaškega prevoda)
prevedel Marko Kerševan
318
sv. Justa je lahko videl črto gričev, ki se razteza od Kopra, skritega pod
njimi, do Piranske punte. Po vrnitvi v Tübingen je legel v posteljo in je
ni več zapustil.
4. oktobra 1565 je Peter Pavel Vergerij »odšel v nebesa«, »izpustil
dušo«, »dosegel blaženost pri Očetu«, »poginil«. Tudi o tem, kako je
umiral in umrl, ni soglasja. Po anonimnih virih naj bi umrl med kriča-
njem, ki naj bi bilo podobno mukanju goveda, neznosnim smradom,
med krči in klicanjem po blagodejnosti katoliške vere. Nečak Lodovico
je poročal vojvodi Krištofu, da je izdihnil vedro in mirno ob pomoči
Primoža Trubarja, »ki mu je kot rojak nudil duhovno oporo vse do zad
njega diha, ko je dosegel svoj cilj: večno življenje«. Nenavadna usoda
dveh mož v izgnanstvu, ki je hotela, da se ponovno zbližata in pomirita
ob smrtni postelji, je bila na delu tudi štiri stoletja kasneje, ko je bila po
Trubarju poimenovana cesta, v kateri je Koprčan odprl oči svetlobi, in ko
je Vergeriju kot za povračilo le Trubarjevo ljudstvo postavilo spomenik.
Njegovo truplo je bilo pokopano v cerkvi sv. Jurija v Tübingenu, kjer
je dobila mesto počitka tudi vsa vojvodova družina, poleg barona Ungna-
da, ki je umrl leto dni prej. V pogrebnem govoru je Jakob Andreae ob
edinstveni preobrazbi koprskega škofa spomnil na veliko preobrazbo
apostola Pavla.
Sedemdeset let pozneje so jezuiti njegov grob odstranili iz cerkve,
toda po tridesetih letih je bil znova in dokončno na svojem mestu. Danes
obnovljena tla v cerkvi ne omogočajo določiti niti mesta pokopa vojvo-
de Krištofa. Nagrobne table so razvrščene vzdolž sten. V kotu levo od
velikega oltarja sem poizkušal razbrati eno, ki mi je pritegnila pogled.
Polmrak v cerkvi in še bolj pletena slamnata naslonjala sedežev, zaradi
katerih se ji nisem mogel bolj približati, so mi preprečevali branje. Zgoraj,
za mojim hrbtom, sta učitelj in učenec vadila na orglah. Previdno sem
razmaknil pletenje enega od sedežev, potem še drugega; posvetil sem si
z vžigalnikom. Tako se dela v družinski grobnici. /473–475/
Odlomke izbral in iz italijanščine
(s konzultacijo hrvaškega prevoda)
prevedel Marko Kerševan
318
