Page 319 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 319
MARKO KERŠEVAN
/Istra/
[…] Vergerij je pred inkvizicijo v bistvu zmagal, a mu je bila kljub
prizadevanju koprskega župana Ottonella Vide in Francesca Grisoni-
ja onemogočena pastoralna dejavnost. Toda njegova popularnost je že
presegla meje njegove škofije. V Trstu je umrl kolega škof Bonomo, star
skoraj 90 let: po pričevanju slovenskega reformatorja Trubarja je zahteval
pred smrtjo obhajilo pod obema podobama (čeprav škofova želja, da pred
smrtjo podoživi vrhunec maše, za nas še ni znak odpadništva). Njegove
pridige so sedaj žele sadove. Tržaški luteranci so delovali pogumno in
složno, kar drugi italijanski spiritualci niso znali. Najbolj vneti so se lotili
inkvizitorja Petra Celsija, koprskega fratra, in ga celo v njegovi celici ranili
z nožem; ljudstvo pa je izpričalo svojo ukoreninjeno državljansko zavest
tako, da je uspelo pri kralju Ferdinandu doseči izpustitev iz ječe treh some-
ščanov, ki so bili obtoženi herezije; še več, takoj so jih izvolili za mestne
poslance. Del luteranske trdnjave sta bila Pirančan Petronio in duhovnik
Peterlin, ki je delil obhajilo s kalvinistično navdahnjenim besedilom: »To
je simbol trpljenja Jezusa Kristusa«. […] Vergeriju je namesto delovanja v
svoji škofiji ostalo odprto le področje puljske škofije njegovega brata […].
Da bi bolje razumeli vrenje v spodnji Istri, kjer sta brata Vergerija
najbolj pretkano delovala, se oprimo na pričevanje tujca, Milančana
Ambrogia di Vernici v Benetkah: »Skoraj vsi, ali velik del teh krajev, so
luteranski … V Vodnjanu imajo eno malo mašo na dan tako, da pastirji
in kovači med seboj govorijo in razpravljajo o veri; relikvije sv. Lucije so
bile odstranjene iz cerkve sv. Mihaela v Polju. … Ne šole, ne bratovščine,
ki bi morale skrbeti za ceremonije, ne počno nič in nihče več ne gre v
cerkev.« Kakor da bi brali poročila, ki jih je nuncij Vergerij pošiljal v Rim
s svoje nemške poti samo petnajst le prej. /264/
/Vergerijeva smrt v Tübingenu/
Zadnje potovanje (1565) ga je še bolj približalo domu […]. Poročila
se je najmlajša Anina hči Paola, ki je častno nosila njegovo krstno ime
[…]. Po vsej verjetnosti je (s pomočjo in posredovanjem vojvode Kri-
štofa pri nadvojvodi Karlu) prisostvoval poroki v Trstu; od katedrale
317
/Istra/
[…] Vergerij je pred inkvizicijo v bistvu zmagal, a mu je bila kljub
prizadevanju koprskega župana Ottonella Vide in Francesca Grisoni-
ja onemogočena pastoralna dejavnost. Toda njegova popularnost je že
presegla meje njegove škofije. V Trstu je umrl kolega škof Bonomo, star
skoraj 90 let: po pričevanju slovenskega reformatorja Trubarja je zahteval
pred smrtjo obhajilo pod obema podobama (čeprav škofova želja, da pred
smrtjo podoživi vrhunec maše, za nas še ni znak odpadništva). Njegove
pridige so sedaj žele sadove. Tržaški luteranci so delovali pogumno in
složno, kar drugi italijanski spiritualci niso znali. Najbolj vneti so se lotili
inkvizitorja Petra Celsija, koprskega fratra, in ga celo v njegovi celici ranili
z nožem; ljudstvo pa je izpričalo svojo ukoreninjeno državljansko zavest
tako, da je uspelo pri kralju Ferdinandu doseči izpustitev iz ječe treh some-
ščanov, ki so bili obtoženi herezije; še več, takoj so jih izvolili za mestne
poslance. Del luteranske trdnjave sta bila Pirančan Petronio in duhovnik
Peterlin, ki je delil obhajilo s kalvinistično navdahnjenim besedilom: »To
je simbol trpljenja Jezusa Kristusa«. […] Vergeriju je namesto delovanja v
svoji škofiji ostalo odprto le področje puljske škofije njegovega brata […].
Da bi bolje razumeli vrenje v spodnji Istri, kjer sta brata Vergerija
najbolj pretkano delovala, se oprimo na pričevanje tujca, Milančana
Ambrogia di Vernici v Benetkah: »Skoraj vsi, ali velik del teh krajev, so
luteranski … V Vodnjanu imajo eno malo mašo na dan tako, da pastirji
in kovači med seboj govorijo in razpravljajo o veri; relikvije sv. Lucije so
bile odstranjene iz cerkve sv. Mihaela v Polju. … Ne šole, ne bratovščine,
ki bi morale skrbeti za ceremonije, ne počno nič in nihče več ne gre v
cerkev.« Kakor da bi brali poročila, ki jih je nuncij Vergerij pošiljal v Rim
s svoje nemške poti samo petnajst le prej. /264/
/Vergerijeva smrt v Tübingenu/
Zadnje potovanje (1565) ga je še bolj približalo domu […]. Poročila
se je najmlajša Anina hči Paola, ki je častno nosila njegovo krstno ime
[…]. Po vsej verjetnosti je (s pomočjo in posredovanjem vojvode Kri-
štofa pri nadvojvodi Karlu) prisostvoval poroki v Trstu; od katedrale
317
