Page 329 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 329
ANDREJ LESKOVIC
vzrok za krizo je v gospodarstvu in ne v vrednotah, zato avtorica zavra-
ča ideologijo, ki »aktivira zagon v svet vrednot, kjer naj kritična misel
obmiruje in se nevtralizira« (str. 11).
Odlika dela Cvetke Hedžet Tóth je tudi to, da je pozorno na »ustvar-
jalni zagon« (str. 26) književnosti, ob katerem se sproža refleksijski zagon;
o miselnih izzivih sodobnosti namreč filozofinja ne razmišlja samo v
dialogu z velikimi imeni sodobne filozofije, kot so Ernst Bloch, Herbert
Marcuse, Erich Fromm, Jürgen Habermas, Richard Rorty in Peter Slo-
terdijk, ampak njeno kritično misel sproža tudi literarna ustvarjalnost, ki
»razširja in poglablja našo senzibilnost glede prepoznavanja potreb ljudi«
(str. 187): o zlu in o krutosti vojne na primer razmišlja ob branju dela
srbskega pisatelja Vidosava Stevanovića Iskra, o ponavljanju zgodovine
in invaziji »kobiličarskega kapitalizma« s pomočjo eseja Milana Kundere
Sram pred ponavljanjem, o krizi naše civilizacije in pomenu uporništva
ob pamfletski poeziji Dušana Voglarja, o občutku domovinskosti ob
uspešnici avstrijskega pisatelja Karl-Markusa Gaußa Evropska abeceda,
posebno razpravo pa namenja razmišljanjem o življenjski filozofiji Ed-
varda Kocbeka.
Knjigo sestavljajo štiri poglavja, v vsakem sta dve samostojni, a te-
matsko povezani študiji. Prvo poglavje nosi naslov Pankapitalistična
utopija, prva razprava v tem poglavju pa Koliko morale prenese bogastvo.
V motu razprave – razumemo ga lahko tudi kot moto celotne knjige
– je zapisana trditev Zygmunta Baumana, da »privatizacija« pomeni
razpad »mreže medčloveških odnosov«, medtem ko »›socialna država‹
stremi k povezovanju svojih članov, da bi obvarovala vse in vsakogar
pred moralno pogubnim spopadom ›vseh proti vsem‹« (str. 17). Zlom
socializma v Evropi – realnega in našega samoupravnega –, ki je pomenil
tudi vrnitev kapitalizma in zmago globalnega kapitalističnega gospo-
darstva, je v nekdanjih socialističnih državah spremljalo navdušenje,
kot da bi to pomenilo celo »pankapitalistično utopijo in vseodrešenjsko
gibanje« (str. 18). A upanje, povezano s kapitalizmom, se je razblinilo,
saj je kapitalizem že sam po sebi protičloveški, še posebej brezobziren
pa je v postsocialističnih državah; avtorica brez olepševanja zapiše, da
je substanca našega kapitalizma ropanje družbenega premoženja: »Ta
kapitalizem se je začel zločinsko, kradel je, pa naj se zateka v še takó
327
vzrok za krizo je v gospodarstvu in ne v vrednotah, zato avtorica zavra-
ča ideologijo, ki »aktivira zagon v svet vrednot, kjer naj kritična misel
obmiruje in se nevtralizira« (str. 11).
Odlika dela Cvetke Hedžet Tóth je tudi to, da je pozorno na »ustvar-
jalni zagon« (str. 26) književnosti, ob katerem se sproža refleksijski zagon;
o miselnih izzivih sodobnosti namreč filozofinja ne razmišlja samo v
dialogu z velikimi imeni sodobne filozofije, kot so Ernst Bloch, Herbert
Marcuse, Erich Fromm, Jürgen Habermas, Richard Rorty in Peter Slo-
terdijk, ampak njeno kritično misel sproža tudi literarna ustvarjalnost, ki
»razširja in poglablja našo senzibilnost glede prepoznavanja potreb ljudi«
(str. 187): o zlu in o krutosti vojne na primer razmišlja ob branju dela
srbskega pisatelja Vidosava Stevanovića Iskra, o ponavljanju zgodovine
in invaziji »kobiličarskega kapitalizma« s pomočjo eseja Milana Kundere
Sram pred ponavljanjem, o krizi naše civilizacije in pomenu uporništva
ob pamfletski poeziji Dušana Voglarja, o občutku domovinskosti ob
uspešnici avstrijskega pisatelja Karl-Markusa Gaußa Evropska abeceda,
posebno razpravo pa namenja razmišljanjem o življenjski filozofiji Ed-
varda Kocbeka.
Knjigo sestavljajo štiri poglavja, v vsakem sta dve samostojni, a te-
matsko povezani študiji. Prvo poglavje nosi naslov Pankapitalistična
utopija, prva razprava v tem poglavju pa Koliko morale prenese bogastvo.
V motu razprave – razumemo ga lahko tudi kot moto celotne knjige
– je zapisana trditev Zygmunta Baumana, da »privatizacija« pomeni
razpad »mreže medčloveških odnosov«, medtem ko »›socialna država‹
stremi k povezovanju svojih članov, da bi obvarovala vse in vsakogar
pred moralno pogubnim spopadom ›vseh proti vsem‹« (str. 17). Zlom
socializma v Evropi – realnega in našega samoupravnega –, ki je pomenil
tudi vrnitev kapitalizma in zmago globalnega kapitalističnega gospo-
darstva, je v nekdanjih socialističnih državah spremljalo navdušenje,
kot da bi to pomenilo celo »pankapitalistično utopijo in vseodrešenjsko
gibanje« (str. 18). A upanje, povezano s kapitalizmom, se je razblinilo,
saj je kapitalizem že sam po sebi protičloveški, še posebej brezobziren
pa je v postsocialističnih državah; avtorica brez olepševanja zapiše, da
je substanca našega kapitalizma ropanje družbenega premoženja: »Ta
kapitalizem se je začel zločinsko, kradel je, pa naj se zateka v še takó
327
