Page 330 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 330
RAZGLEDI, VPOGLEDI
izbran besednjak visokodonečih besed o demokraciji in toleranci: kraja
je kraja.« (Prav tam.) Sprašuje se, ali bi lahko izbrali tretjo pot (Anthony
Giddens) onkraj socializma in kapitalizma, kajti jasno je, da »beg iz to-
talitarizma preteklega komunizma vzhodne Evrope v neoliberalizem ni
rešitev« (str. 28), saj gonja za denarjem mnogim pomeni le boj za golo
preživetje in podobe iz Engelsovega Položaja delavskega razreda v Angliji
znova postajajo stvarnost. Ob tem se vpraša, »koliko socialne zavzetosti
in pravičnosti usmerja našo strankokracijo« (str. 30), in ugotavlja, da
država »sploh ne velja več za organizirano solidarnostno skupnost« (str.
32). Današnja družba bolj kot na solidarnost prisega na toleranco, toda
v kapitalistični družbi se toleranca, kakor je opozoril Herbert Marcuse,
izvaja ob vnaprej utrjeni neenakosti. S kapitalizmom je solidarna tudi
sodobna levica – njene misli ne odlikuje več prizadevanje za univerza-
lizacijo (str. 37), ampak »duh diference«; pojavil se je tip razočaranega
intelektualca, ki se odpoveduje ideji organizirane solidarnosti. A tej ideji
se, neutrudno ponavlja filozofinja, ne smemo nikdar odpovedati.
V naslednji študiji z naslovom Bebasta in sramotna ponovitev avto-
rica označuje izjave, da je zahteva po socialni pravičnosti totalitarizem,
kot hudo »kršitev vseh civilizacijskih norm o humanizmu« (str. 43). S
krnjenjem in ukinjanjem socialnih pravic, ki smo jima priča, je po avto-
ričinem prepričanju načeta tudi demokracija, kajti prava demokracija je
solidarnostna, okrnjena je tudi zmožnost mišljenja alternativ. S koncem
države blaginje smo soočeni z okrutno tekmovalnostjo in »izločanjem
po pravilu najslabši člen, marš ven!« (str. 49), zakonom ekonomije je v
kapitalistični družbi podrejeno vse, tudi kultura kot kulturna industrija
in celo ljubezen, zato sodobni človek, kot je ugotavljal Erich Fromm, ne
zna več zares ljubiti. Avtorica se sklicuje na misel Petra Sloterdijka, da
gre v postkomunističnih razmerah za brutalno konverzijo iz sistemov
dinamike srda in ponosa v sisteme dinamike pohlepa, in poudarja, da
pohlepa, ki žene tekmovalnost, ni mogoče uravnotežiti z dobrodelnostjo,
kajti solidarnost, ki »pomeni delati dobro za vse« (str. 71), mora biti vgra-
jena v temelje sistema. Opozarja, da tam, kjer je ni in kjer ni pravičnosti
in poštenosti, tudi miru ni. Kot nekakšna rdeča nit knjige deluje njeno
prepričanje, da smo na svetu zato, da ga – z organizirano solidarnostjo –
»mirimo, ne pa da ga merimo v milijonih dobička in kapitala« (str. 84).
328
izbran besednjak visokodonečih besed o demokraciji in toleranci: kraja
je kraja.« (Prav tam.) Sprašuje se, ali bi lahko izbrali tretjo pot (Anthony
Giddens) onkraj socializma in kapitalizma, kajti jasno je, da »beg iz to-
talitarizma preteklega komunizma vzhodne Evrope v neoliberalizem ni
rešitev« (str. 28), saj gonja za denarjem mnogim pomeni le boj za golo
preživetje in podobe iz Engelsovega Položaja delavskega razreda v Angliji
znova postajajo stvarnost. Ob tem se vpraša, »koliko socialne zavzetosti
in pravičnosti usmerja našo strankokracijo« (str. 30), in ugotavlja, da
država »sploh ne velja več za organizirano solidarnostno skupnost« (str.
32). Današnja družba bolj kot na solidarnost prisega na toleranco, toda
v kapitalistični družbi se toleranca, kakor je opozoril Herbert Marcuse,
izvaja ob vnaprej utrjeni neenakosti. S kapitalizmom je solidarna tudi
sodobna levica – njene misli ne odlikuje več prizadevanje za univerza-
lizacijo (str. 37), ampak »duh diference«; pojavil se je tip razočaranega
intelektualca, ki se odpoveduje ideji organizirane solidarnosti. A tej ideji
se, neutrudno ponavlja filozofinja, ne smemo nikdar odpovedati.
V naslednji študiji z naslovom Bebasta in sramotna ponovitev avto-
rica označuje izjave, da je zahteva po socialni pravičnosti totalitarizem,
kot hudo »kršitev vseh civilizacijskih norm o humanizmu« (str. 43). S
krnjenjem in ukinjanjem socialnih pravic, ki smo jima priča, je po avto-
ričinem prepričanju načeta tudi demokracija, kajti prava demokracija je
solidarnostna, okrnjena je tudi zmožnost mišljenja alternativ. S koncem
države blaginje smo soočeni z okrutno tekmovalnostjo in »izločanjem
po pravilu najslabši člen, marš ven!« (str. 49), zakonom ekonomije je v
kapitalistični družbi podrejeno vse, tudi kultura kot kulturna industrija
in celo ljubezen, zato sodobni človek, kot je ugotavljal Erich Fromm, ne
zna več zares ljubiti. Avtorica se sklicuje na misel Petra Sloterdijka, da
gre v postkomunističnih razmerah za brutalno konverzijo iz sistemov
dinamike srda in ponosa v sisteme dinamike pohlepa, in poudarja, da
pohlepa, ki žene tekmovalnost, ni mogoče uravnotežiti z dobrodelnostjo,
kajti solidarnost, ki »pomeni delati dobro za vse« (str. 71), mora biti vgra-
jena v temelje sistema. Opozarja, da tam, kjer je ni in kjer ni pravičnosti
in poštenosti, tudi miru ni. Kot nekakšna rdeča nit knjige deluje njeno
prepričanje, da smo na svetu zato, da ga – z organizirano solidarnostjo –
»mirimo, ne pa da ga merimo v milijonih dobička in kapitala« (str. 84).
328
