Page 331 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 331
ANDREJ LESKOVIC
Filozofinja je kritična do konformizma sodobne politične levice, kajti
ta ni več »prostor, ki zbira upanje, koncentrira jezo in obup v gibanje, ki
bi lahko opravilo svetovno emancipacijsko poslanstvo« (str. 70). Trajen
navdih vidi v sanjah generacije ´68, ki je zahtevala »spremembo repre-
sivne medčloveškosti na vseh ravneh« (str. 64), in pritrjuje sporočilu
Deželnih balad Dušana Voglarja, ki prepoznava pokončnost v večnem
uporu zoper sprevrženo, protičloveško stvarnost.
S temo upora se začne tudi prva študija drugega poglavja z naslovom
Solidarnost – ta drugo pravičnosti, v kateri filozofinja predstavlja poglede
enega izmed tvorcev Splošne deklaracije o človekovih pravicah Stéphana
Hessla, zapisane v knjižicah Dvignite se! in Napovedujemo mir! Z njegovo
pomočjo poudarja, da je razmere v svetu mogoče spremeniti in da sta
podlaga uporništva »naravni čut za poštenost in potreba po pravičnosti«
(str. 79). Vrednote francoskega odporniškega gibanja so po Hesslu temelj
sodobne demokratične in socialno pravične družbe in filozofinja se vpraša,
v kakšno oporo so lahko njegove misli nekomu, ki neguje vrednote NOB.
V svojem delu Hessel mlajšim generacijam vliva pogum za miroljuben
upor proti socialni nepravičnosti, ki ga vodi nenasilno upanje, in jih svari,
da sta najslabši odgovor na zatiranje ravnodušnost in brezbrižnost; brezup
je po Hesslu nesprejemljiv, ker ne da rezultatov, ki bi lahko porodili upanje.
Upanja na spremembe v svojih kritičnih analizah sodobnosti ne izgu-
blja niti Jürgen Habermas, čigar razumevanje filozofije in etike obravnava
avtoričina študija z naslovom Asketsko pojmovanje etike in filozofije,
ki še posebej opozarja na Habermasove analize odtujitvenih procesov.
Najplemenitejše poslanstvo filozofije vidi Habermas v njeni zmožnosti
radikalne samorefleksije; kot najradikalnejša samorefleksija se je filozofija
dolžna nenehno upirati vsakršni odtujitvi in ideologizaciji, sposobna
mora biti reflektirati tudi področja, kjer tradicionalna filozofija, kakor
pojanjuje filozofinja, »nekoč ni imela domovinske pravice, in kot oko
sveta […] ubesediti še najbolj neizrekljivo trpljenje in bolečino« (str.
95). Filozofija zato ne sme postati samozadostna niti se ne sme reducirati
na znanost, saj bi to vodilo v njeno »otrdelost in otopelost« (prav tam),
opozarja avtorica, navezujoč se na Habermasa.
Habermas je zavezan duhu moderne. Prepričan je, da je treba nujno
ohranjati razsvetljenski projekt, ki še ni dokončan, in že v 70. letih ana-
329
Filozofinja je kritična do konformizma sodobne politične levice, kajti
ta ni več »prostor, ki zbira upanje, koncentrira jezo in obup v gibanje, ki
bi lahko opravilo svetovno emancipacijsko poslanstvo« (str. 70). Trajen
navdih vidi v sanjah generacije ´68, ki je zahtevala »spremembo repre-
sivne medčloveškosti na vseh ravneh« (str. 64), in pritrjuje sporočilu
Deželnih balad Dušana Voglarja, ki prepoznava pokončnost v večnem
uporu zoper sprevrženo, protičloveško stvarnost.
S temo upora se začne tudi prva študija drugega poglavja z naslovom
Solidarnost – ta drugo pravičnosti, v kateri filozofinja predstavlja poglede
enega izmed tvorcev Splošne deklaracije o človekovih pravicah Stéphana
Hessla, zapisane v knjižicah Dvignite se! in Napovedujemo mir! Z njegovo
pomočjo poudarja, da je razmere v svetu mogoče spremeniti in da sta
podlaga uporništva »naravni čut za poštenost in potreba po pravičnosti«
(str. 79). Vrednote francoskega odporniškega gibanja so po Hesslu temelj
sodobne demokratične in socialno pravične družbe in filozofinja se vpraša,
v kakšno oporo so lahko njegove misli nekomu, ki neguje vrednote NOB.
V svojem delu Hessel mlajšim generacijam vliva pogum za miroljuben
upor proti socialni nepravičnosti, ki ga vodi nenasilno upanje, in jih svari,
da sta najslabši odgovor na zatiranje ravnodušnost in brezbrižnost; brezup
je po Hesslu nesprejemljiv, ker ne da rezultatov, ki bi lahko porodili upanje.
Upanja na spremembe v svojih kritičnih analizah sodobnosti ne izgu-
blja niti Jürgen Habermas, čigar razumevanje filozofije in etike obravnava
avtoričina študija z naslovom Asketsko pojmovanje etike in filozofije,
ki še posebej opozarja na Habermasove analize odtujitvenih procesov.
Najplemenitejše poslanstvo filozofije vidi Habermas v njeni zmožnosti
radikalne samorefleksije; kot najradikalnejša samorefleksija se je filozofija
dolžna nenehno upirati vsakršni odtujitvi in ideologizaciji, sposobna
mora biti reflektirati tudi področja, kjer tradicionalna filozofija, kakor
pojanjuje filozofinja, »nekoč ni imela domovinske pravice, in kot oko
sveta […] ubesediti še najbolj neizrekljivo trpljenje in bolečino« (str.
95). Filozofija zato ne sme postati samozadostna niti se ne sme reducirati
na znanost, saj bi to vodilo v njeno »otrdelost in otopelost« (prav tam),
opozarja avtorica, navezujoč se na Habermasa.
Habermas je zavezan duhu moderne. Prepričan je, da je treba nujno
ohranjati razsvetljenski projekt, ki še ni dokončan, in že v 70. letih ana-
329
