Page 334 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 334
RAZGLEDI, VPOGLEDI
za trajno ohranjanje poguma za bivanje« (str. 151); poudarja tudi, da bi
morali prisluhniti Blochovemu pozivu, »da preteklo jemljimo iz prihod-
njega in nikakor obratno« (str. 172).
Čeprav Bloch izhaja iz Nietzschejeve trditve o smrti Boga, iz nje
ne izpelje nikakršnih nihilističnih sklepov, ampak – prav nasprotno –
v prihodnost usmerjeno utopično filozofijo, ki »ohranja metafiziko v
obdobju brez Boga« (str. 154). Ne odpoveduje se niti pojmu transcen-
dence, le da ga razume »na ravni imanence in ne onkraj zgodovine«
(prav tam). Takšna je lahko le filozofija nekonstruiranega vprašanja,
ki se ji upira to, da bi enkrat za vselej odgovorila na vprašanje biti in
bivajočega. Bloch se ne odpoveduje niti pojmu nesmrtnosti in tako kot
Adorno in Horkheimer kliče »ven iz vode smrtnosti« (str. 158); avtorica
ob tem analizira njegove nazore o utopiji nasprotovanja smrti v Duhu
utopije (1918; 1923), v kateri Bloch trdi, da nam srečanje s samim seboj
omogočajo umetniška dela.
Bloch je utopične sanje odkrival na vseh področjih človekove ustvar-
jalnosti – pretežni del razprave o njegovi filozofiji Cvetka Hedžet Tóth
namenja razmišljanjem o arhitekturi kot utopiji človekovega domovanja.
V filozofiji samosrečanja v Duhu utopije Bloch opisuje tri stopnje v odnosu
med notranjo vsebino in zunanjo obliko, s katerimi, kot ugotavlja avtori-
ca, »nehote opisuje zgodovino arhitekture« (str. 160): grška linija je linija
ugajanja in pomeni skladnost notranjega z zunanjim, »evdajmonistično
ravnotežje med življenjem in strogostjo prostora« (str. 161); egipčanska
arhitektura predstavlja popolno zunanjost, je neprijazna, zaznamuje jo
»hotenje postati kamen«, nad življenjem vlada »totalna oblast anorganske
narave« (str. 162); gotska linija pa uteleša duh vstajenja, »dematerializi-
ra vsakršno maso«, »zmagala je moč notranjosti« (str. 163). V Principu
upanja (1954–1959) Bloch izraža odklonilen odnos do sodobne, na ab-
straktno tehniko zožene in odtujene arhitekture ter sprašuje, ali je mogoča
sinteza egipčanskega kristala z gotskim drevesom življenja, natančneje,
njuno posredovanje in povzdignjenje v nekaj tretjega, izvirnega, česar še
nikoli nikjer ni bilo. Avtorica ob analizi Blochovega dojemanja sodobne
arhitekture kot izraza ledenega sveta avtomatov opaža podobnosti med
njegovimi razmišljanji in poznejšo antifunkcionalistično naravnano dis-
kusijo v arhitekturi.
332
za trajno ohranjanje poguma za bivanje« (str. 151); poudarja tudi, da bi
morali prisluhniti Blochovemu pozivu, »da preteklo jemljimo iz prihod-
njega in nikakor obratno« (str. 172).
Čeprav Bloch izhaja iz Nietzschejeve trditve o smrti Boga, iz nje
ne izpelje nikakršnih nihilističnih sklepov, ampak – prav nasprotno –
v prihodnost usmerjeno utopično filozofijo, ki »ohranja metafiziko v
obdobju brez Boga« (str. 154). Ne odpoveduje se niti pojmu transcen-
dence, le da ga razume »na ravni imanence in ne onkraj zgodovine«
(prav tam). Takšna je lahko le filozofija nekonstruiranega vprašanja,
ki se ji upira to, da bi enkrat za vselej odgovorila na vprašanje biti in
bivajočega. Bloch se ne odpoveduje niti pojmu nesmrtnosti in tako kot
Adorno in Horkheimer kliče »ven iz vode smrtnosti« (str. 158); avtorica
ob tem analizira njegove nazore o utopiji nasprotovanja smrti v Duhu
utopije (1918; 1923), v kateri Bloch trdi, da nam srečanje s samim seboj
omogočajo umetniška dela.
Bloch je utopične sanje odkrival na vseh področjih človekove ustvar-
jalnosti – pretežni del razprave o njegovi filozofiji Cvetka Hedžet Tóth
namenja razmišljanjem o arhitekturi kot utopiji človekovega domovanja.
V filozofiji samosrečanja v Duhu utopije Bloch opisuje tri stopnje v odnosu
med notranjo vsebino in zunanjo obliko, s katerimi, kot ugotavlja avtori-
ca, »nehote opisuje zgodovino arhitekture« (str. 160): grška linija je linija
ugajanja in pomeni skladnost notranjega z zunanjim, »evdajmonistično
ravnotežje med življenjem in strogostjo prostora« (str. 161); egipčanska
arhitektura predstavlja popolno zunanjost, je neprijazna, zaznamuje jo
»hotenje postati kamen«, nad življenjem vlada »totalna oblast anorganske
narave« (str. 162); gotska linija pa uteleša duh vstajenja, »dematerializi-
ra vsakršno maso«, »zmagala je moč notranjosti« (str. 163). V Principu
upanja (1954–1959) Bloch izraža odklonilen odnos do sodobne, na ab-
straktno tehniko zožene in odtujene arhitekture ter sprašuje, ali je mogoča
sinteza egipčanskega kristala z gotskim drevesom življenja, natančneje,
njuno posredovanje in povzdignjenje v nekaj tretjega, izvirnega, česar še
nikoli nikjer ni bilo. Avtorica ob analizi Blochovega dojemanja sodobne
arhitekture kot izraza ledenega sveta avtomatov opaža podobnosti med
njegovimi razmišljanji in poznejšo antifunkcionalistično naravnano dis-
kusijo v arhitekturi.
332
