Page 332 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 332
RAZGLEDI, VPOGLEDI
lizira pojav »novega konservativizma«, ki je bil glasnik konca moderne
in je moderno kulturo odklanjal. Avtorica povzema njegove analize
in izpostavlja predvsem ugotovitev, da novokonservativci »marsikaj
kriznega, kar se dogaja v družbi, podtikajo kulturi« (str. 102), za krizo,
katere vzroki so v napačnih ekonomskih odločitvah, pa krivijo (leve)
intelektualce, ki naj bi si zaradi svoje krivde zaslužili sankcije. Trditev, da
je kriza, ki v resnici izhaja iz neustrezne ekonomske rasti, kriza vrednot,
je postala ideološka fraza, ki jo skupaj z zahtevo, da je treba »aktivirati«
prav »vrednoto poslušnosti in ponižnosti, da bi kapital lažje funkcioniral«
(str. 109), poslušamo še danes. Takšnemu stališču Cvetka Hedžet Tóth
odločno nasprotuje in zagovarja trditev, da krize, ki je najprej ekonom-
ske narave, ne more rešiti nikakršna renesansa etike, kaj šele religije, ter
svari: »Hipokritski kapitalistični način reprodukcije, ki je v zelo očitni
krizi, taisto krizo prelaga s sebe na drugega, celo na vrednote, in reli-
giozno vodene in upravljane vrednote so v svetovnem okviru marsikje
porodile fundamentalizem in z njim povezani terorizem, ki zlepa ne
bo obvladljiv.« (Str. 114.) Sprašuje se, kakšna je vloga intelektualca v
današnjem globaliziranem svetu, ki prisega na ekonomski liberalizem,
in odgovarja, da predvsem v tem, da ne pristane na stališče, da je treba
zaustaviti refleksijo in vzpostaviti trdne vrednote, in da ne dopusti, da bi
refleksijski zagon samo za trenutek onemel – niti ob občutljivih vpraša-
njih religije. Ob tem omenja Habermasovo misel, da multikulturnost
zahteva vzajemno priznavanje subkultur, a v okviru skupne politične
kulture – tako razumljena medkulturnost »bi nas odtegnila kulturnemu
imperializmu visoko razvitih zahodnih držav in hkrati ohranjala vse
dragocene pridobitve našega humanizma« (str. 104). Poudarja tudi,
da intelektualec ni prerok, »ampak predvsem mislec, ki uspe razbrati
obstoječe stanje, ne samo glede tega, kar-je, takò, kot pač je, ampak še v
marsičem bolj določene tendence, ne glede na to, ali so te pozitivne ali
izrazito negativne« (str. 131).
V današnjem času, za katerega je značilna »nepreglednost […] mišlje-
nja radikalnih alternativ, se filozofija sicer zateka v etične oaze« (str. 118),
a po Habermasovem opozorilu »etizacija sveta zahteva argumentacijo,
vpeto v kar najbolj aktualne družbene razmere« (prav tam). Delo navaja
Habermasovo stališče, da je filozof dolžen »podati ›moralno gledišče‹
330
lizira pojav »novega konservativizma«, ki je bil glasnik konca moderne
in je moderno kulturo odklanjal. Avtorica povzema njegove analize
in izpostavlja predvsem ugotovitev, da novokonservativci »marsikaj
kriznega, kar se dogaja v družbi, podtikajo kulturi« (str. 102), za krizo,
katere vzroki so v napačnih ekonomskih odločitvah, pa krivijo (leve)
intelektualce, ki naj bi si zaradi svoje krivde zaslužili sankcije. Trditev, da
je kriza, ki v resnici izhaja iz neustrezne ekonomske rasti, kriza vrednot,
je postala ideološka fraza, ki jo skupaj z zahtevo, da je treba »aktivirati«
prav »vrednoto poslušnosti in ponižnosti, da bi kapital lažje funkcioniral«
(str. 109), poslušamo še danes. Takšnemu stališču Cvetka Hedžet Tóth
odločno nasprotuje in zagovarja trditev, da krize, ki je najprej ekonom-
ske narave, ne more rešiti nikakršna renesansa etike, kaj šele religije, ter
svari: »Hipokritski kapitalistični način reprodukcije, ki je v zelo očitni
krizi, taisto krizo prelaga s sebe na drugega, celo na vrednote, in reli-
giozno vodene in upravljane vrednote so v svetovnem okviru marsikje
porodile fundamentalizem in z njim povezani terorizem, ki zlepa ne
bo obvladljiv.« (Str. 114.) Sprašuje se, kakšna je vloga intelektualca v
današnjem globaliziranem svetu, ki prisega na ekonomski liberalizem,
in odgovarja, da predvsem v tem, da ne pristane na stališče, da je treba
zaustaviti refleksijo in vzpostaviti trdne vrednote, in da ne dopusti, da bi
refleksijski zagon samo za trenutek onemel – niti ob občutljivih vpraša-
njih religije. Ob tem omenja Habermasovo misel, da multikulturnost
zahteva vzajemno priznavanje subkultur, a v okviru skupne politične
kulture – tako razumljena medkulturnost »bi nas odtegnila kulturnemu
imperializmu visoko razvitih zahodnih držav in hkrati ohranjala vse
dragocene pridobitve našega humanizma« (str. 104). Poudarja tudi,
da intelektualec ni prerok, »ampak predvsem mislec, ki uspe razbrati
obstoječe stanje, ne samo glede tega, kar-je, takò, kot pač je, ampak še v
marsičem bolj določene tendence, ne glede na to, ali so te pozitivne ali
izrazito negativne« (str. 131).
V današnjem času, za katerega je značilna »nepreglednost […] mišlje-
nja radikalnih alternativ, se filozofija sicer zateka v etične oaze« (str. 118),
a po Habermasovem opozorilu »etizacija sveta zahteva argumentacijo,
vpeto v kar najbolj aktualne družbene razmere« (prav tam). Delo navaja
Habermasovo stališče, da je filozof dolžen »podati ›moralno gledišče‹
330
