Page 333 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 333
ANDREJ LESKOVIC
[…], seveda z univerzalno zahtevo po utemeljevanju tega, kar vključuje
etično razsežnost bivanja v sodobni družbi« (str. 132–133). Habermas
želi etiki odvzeti represivni značaj, zato se njegova etika diskurza odpo-
veduje »substancialnemu pristopu«, ki pozitivno določa, kaj je dobro in
kako živeti, in zagovarja »nesubstancialni koncept« etike, ki mora znati
detektirati zlo in nesvobodo ter deluje kot alarmni sistem, ki opozarja na
krivice – Habermas si prizadeva za asketsko pojmovanje etike. Odgovori
tako razumljene etike na vprašanje Kaj storiti? so zgolj »orientacijska
točka« in ne »vednost v obliki imperativa« (str. 137); takšna etika je
»sredstvo za prisvajanje sveta v neodtujeni, nepostvareli obliki« (prav
tam) in ni v izključni pristojnosti nikakršnega svetovnega nazora ali
religije.
V tretjem poglavju Dialektike refleksijskega zagona, ki nosi naslov
Volja do metafizike in utopije, se avtorica posveča mišljenju nemškega
filozofa Ernsta Blocha in ameriškega filozofa Richarda Rortyja. Čeprav
gre za misleca, ki izhajata iz različnih teoretskih predpostavk in upora-
bljata precej različna »besednjaka«, je iz avtoričine analize njunih filo-
zofskih pogledov očitno, da sta si po humanistični intenci zelo sorodna.
Tudi z njuno pomočjo filozofinja pojasnjuje eno glavnih misli Dialektike
refleksijskega zagona, da bi odpoved utopičnemu mišljenju pomenila
odpoved humanizmu; utopija je namreč predpostavka humanizma, ta
pa je, kot se je izrazil Bloch, odrasel v utopiji.
Na Blocha, misleca tistega, česar še ni, in na njegovo čudovito po-
zornost na človeškost je pri nas v začetku 60. let med prvimi opozoril
Edvard Kocbek. Tedanja slovenska filozofija za Blochov »dosledno me-
tafizično razvit materializem« (str. 150) žal ni pokazala zanimanja, a
tudi danes, ko politika nima več monopola nad filozofijo, pri Blochu le
redko iščemo navdih; morda zato, domneva avtorica, ker v sodobnem
svetu »ekonomija dobiva premoč celo nad politiko« (str. 172), svet, ki
ga anticipira Bloch, je namreč »svet onkraj kapitalizma« (prav tam).
Blochovo mišljenje možne sreče, medčloveške solidarnosti, človekovega
dostojanstva ter življenja brez revščine, izkoriščanja in vsakršne odtuje-
nosti je popolnoma tuje danes prevladujoči neoliberalistični ideologiji.
Toda to ni dokaz za neaktualnost Blochove misli, je prepričana avtorica,
kajti »moč utopičnega mišljenja je in ostaja eden od najmočnejših virov
331
[…], seveda z univerzalno zahtevo po utemeljevanju tega, kar vključuje
etično razsežnost bivanja v sodobni družbi« (str. 132–133). Habermas
želi etiki odvzeti represivni značaj, zato se njegova etika diskurza odpo-
veduje »substancialnemu pristopu«, ki pozitivno določa, kaj je dobro in
kako živeti, in zagovarja »nesubstancialni koncept« etike, ki mora znati
detektirati zlo in nesvobodo ter deluje kot alarmni sistem, ki opozarja na
krivice – Habermas si prizadeva za asketsko pojmovanje etike. Odgovori
tako razumljene etike na vprašanje Kaj storiti? so zgolj »orientacijska
točka« in ne »vednost v obliki imperativa« (str. 137); takšna etika je
»sredstvo za prisvajanje sveta v neodtujeni, nepostvareli obliki« (prav
tam) in ni v izključni pristojnosti nikakršnega svetovnega nazora ali
religije.
V tretjem poglavju Dialektike refleksijskega zagona, ki nosi naslov
Volja do metafizike in utopije, se avtorica posveča mišljenju nemškega
filozofa Ernsta Blocha in ameriškega filozofa Richarda Rortyja. Čeprav
gre za misleca, ki izhajata iz različnih teoretskih predpostavk in upora-
bljata precej različna »besednjaka«, je iz avtoričine analize njunih filo-
zofskih pogledov očitno, da sta si po humanistični intenci zelo sorodna.
Tudi z njuno pomočjo filozofinja pojasnjuje eno glavnih misli Dialektike
refleksijskega zagona, da bi odpoved utopičnemu mišljenju pomenila
odpoved humanizmu; utopija je namreč predpostavka humanizma, ta
pa je, kot se je izrazil Bloch, odrasel v utopiji.
Na Blocha, misleca tistega, česar še ni, in na njegovo čudovito po-
zornost na človeškost je pri nas v začetku 60. let med prvimi opozoril
Edvard Kocbek. Tedanja slovenska filozofija za Blochov »dosledno me-
tafizično razvit materializem« (str. 150) žal ni pokazala zanimanja, a
tudi danes, ko politika nima več monopola nad filozofijo, pri Blochu le
redko iščemo navdih; morda zato, domneva avtorica, ker v sodobnem
svetu »ekonomija dobiva premoč celo nad politiko« (str. 172), svet, ki
ga anticipira Bloch, je namreč »svet onkraj kapitalizma« (prav tam).
Blochovo mišljenje možne sreče, medčloveške solidarnosti, človekovega
dostojanstva ter življenja brez revščine, izkoriščanja in vsakršne odtuje-
nosti je popolnoma tuje danes prevladujoči neoliberalistični ideologiji.
Toda to ni dokaz za neaktualnost Blochove misli, je prepričana avtorica,
kajti »moč utopičnega mišljenja je in ostaja eden od najmočnejših virov
331
