Page 335 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 335
ANDREJ LESKOVIC
Druga razprava tega poglavja se začne z opisom Rortyjevega lika
liberalnega ironika ali – kakor besedno zvezo sloveni avtorica – »svo-
bodoljubnega hudomušneža« (str. 173), ki pooseblja Rortyjeva filozof-
ska stališča. Ironik nasprotuje »zdravorazumski« poziciji metafizika, ki
verjame, da poleg spremenljivih pojavov obstajajo nadčasovni red ter
večna bistva in absolutne resnice; takšno metafizično pozicijo Rorty
odklanja, saj meni, da je »filozofija zavezana času in se spreminja tako po
heraklitovsko« (str. 175). Rortyjev ironik, ki je nominalist in historicist,
zavrača prepričanje, da obstaja kaj dokončnega in nespremenljivega, zato
se odpoveduje dokončnemu besednjaku (od katerega metafizik pričakuje,
da mu bo omogočil spoznati kaj dokončnega), in si besednjak izbere sam.
(Tako kakor Blochu je torej tudi Rortyju ljubše, da na vprašanja ni nikoli
odgovorjeno, kot da bi bilo odgovorjeno enkrat za vselej!) Ob navedbi te
poteze lika liberalnega ironika avtorica opozarja na Rortyjev upor proti
poskusom poznanstvenjenja filozofije, ki ne vodijo nikamor drugam kot
zgolj v odtujitev védenja in dogmatizem, ter na Rortyjevo naklonjenost
svobodni, odprti in neobremenjeni komunikaciji, »ki sproža spontanost«
(str. 176). Avtorica opozarja na Rortyjev avtobiografski zapis Trocki in
divje orhideje, v katerem ameriški filozof skozi opis svojega srečanja s
samim seboj ob pogledu na divje orhideje, katerih moralno sporočilo
je kot otrok povezoval s Trockim, pojasnjuje izoblikovanje svoje drže
angažiranega intelektualca, ki se zavzema za posameznikovo svobodo
in hkrati za socialno pravičnost ter solidarnost. Cvetka Hedžet Tóth se
ustavi tudi pri njegovem eseju Spodletele prerokbe, veličastna upanja
(1998) in priporočilu, da berímo tako Novo zavezo kot tudi Komunistični
manifest – besedili, ki sta zaradi upanja na socialno pravičnost lahko še
danes navdih in spodbuda za prihodnost, pa čeprav gre za spodletele
prerokbe.
Rortyjeva filozofija je kljub »deklarirano postutopični dobi« (str.
188), v kateri je nastajala, izrazito utopično naravnana. Njegovo liberalno
utopijo nakazujeta že prepričanje liberalnega ironika, da je okrutnost
najhujše, kar lahko storimo drugemu človeku, in upanje, da lahko pre-
nehamo poniževati drug drugega. Gre za utopijo človekove svobode
in hkrati medčloveške solidarnosti. A solidarnost se po Rortyju ne od-
kriva s filozofsko refleksijo, ampak »z našo naraščajočo senzibilnostjo
333
Druga razprava tega poglavja se začne z opisom Rortyjevega lika
liberalnega ironika ali – kakor besedno zvezo sloveni avtorica – »svo-
bodoljubnega hudomušneža« (str. 173), ki pooseblja Rortyjeva filozof-
ska stališča. Ironik nasprotuje »zdravorazumski« poziciji metafizika, ki
verjame, da poleg spremenljivih pojavov obstajajo nadčasovni red ter
večna bistva in absolutne resnice; takšno metafizično pozicijo Rorty
odklanja, saj meni, da je »filozofija zavezana času in se spreminja tako po
heraklitovsko« (str. 175). Rortyjev ironik, ki je nominalist in historicist,
zavrača prepričanje, da obstaja kaj dokončnega in nespremenljivega, zato
se odpoveduje dokončnemu besednjaku (od katerega metafizik pričakuje,
da mu bo omogočil spoznati kaj dokončnega), in si besednjak izbere sam.
(Tako kakor Blochu je torej tudi Rortyju ljubše, da na vprašanja ni nikoli
odgovorjeno, kot da bi bilo odgovorjeno enkrat za vselej!) Ob navedbi te
poteze lika liberalnega ironika avtorica opozarja na Rortyjev upor proti
poskusom poznanstvenjenja filozofije, ki ne vodijo nikamor drugam kot
zgolj v odtujitev védenja in dogmatizem, ter na Rortyjevo naklonjenost
svobodni, odprti in neobremenjeni komunikaciji, »ki sproža spontanost«
(str. 176). Avtorica opozarja na Rortyjev avtobiografski zapis Trocki in
divje orhideje, v katerem ameriški filozof skozi opis svojega srečanja s
samim seboj ob pogledu na divje orhideje, katerih moralno sporočilo
je kot otrok povezoval s Trockim, pojasnjuje izoblikovanje svoje drže
angažiranega intelektualca, ki se zavzema za posameznikovo svobodo
in hkrati za socialno pravičnost ter solidarnost. Cvetka Hedžet Tóth se
ustavi tudi pri njegovem eseju Spodletele prerokbe, veličastna upanja
(1998) in priporočilu, da berímo tako Novo zavezo kot tudi Komunistični
manifest – besedili, ki sta zaradi upanja na socialno pravičnost lahko še
danes navdih in spodbuda za prihodnost, pa čeprav gre za spodletele
prerokbe.
Rortyjeva filozofija je kljub »deklarirano postutopični dobi« (str.
188), v kateri je nastajala, izrazito utopično naravnana. Njegovo liberalno
utopijo nakazujeta že prepričanje liberalnega ironika, da je okrutnost
najhujše, kar lahko storimo drugemu človeku, in upanje, da lahko pre-
nehamo poniževati drug drugega. Gre za utopijo človekove svobode
in hkrati medčloveške solidarnosti. A solidarnost se po Rortyju ne od-
kriva s filozofsko refleksijo, ampak »z našo naraščajočo senzibilnostjo
333
