Page 336 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 336
RAZGLEDI, VPOGLEDI
za trpljenje, krivice in ponižanja drugih ljudi« (str. 193); nikakor pa ni
dovolj, da trpljenje zgolj prepoznamo, treba ga je preprečevati in odprav-
ljati. Filozofinja ob tem opozarja še na Rortyjevo približevanje svetu
književnosti, ki je nabit z etičnimi sporočili in izostruje našo občutljivost
za človeške potrebe in trpljenje; nobenemu filozofskemu delu ni uspelo
o suženjstvu v Ameriki povedati toliko kot Koči strica Toma. Rortyjev
teren razmišljanj je torej, piše avtorica, »svet romana in svet filozofije,
pripovedništvo in teorija, potreba po demokratični utopiji in potreba
po metafiziki, liberalni ironik in filozof« (str. 195). V Rortyjevem duhu
se nato vpraša, ali je »možno bogastvo brez siromaštva« in ali levica
razpravlja o pojmih, kot so identiteta, diferenca, toleranca in medkul-
turnost, samo zato, ker »ne obvladujemo več dejanskih problemov« (str.
196); v duhu Rortyjeve filozofije je tudi njena domneva, da je »utopija
demokracije odprava revščine« (prav tam).
Prva razprava zadnjega, četrtega poglavja z naslovom Iz metafizike
slovenstva govori o Kocbekovem doživljanju slovenstva, njegovih razmiš
ljanjih o slovenskem jeziku, narodu, domovini in njegovem kozmičnem
čutu. K metafiziki slovenstva sodita po avtoričinih besedah prizemljen
»čut za orientacijo v svetu in življenju« (str. 210) in »svetlo razmerje do
življenja« (Kocbek), ki ga nujno potrebujemo za svoj obstanek; metafizika
je v tem kontekstu razumljena kot »zmožnost posredovanja, ki ugasne
vsakokrat takrat, ko mišljenje prisega na kaj absolutnega, dokončnega
in samozadostnega« (str. 11).
K oceni, da slovenska tradicionalna nazorska razklanost celo na-
rašča, avtorica navaja Kocbekovo stališče, da je pretirana dovzetnost
za nazorskost in univerzalne ideje med izvirnimi grehi slovenstva – iz
nje izvira tudi »zasvojenost s politiko« (str. 223), proti kateri Kocbek
protestira, saj je prepričan, da politika ne sme biti cilj, ampak je lahko
le sredstvo; hkrati Kocbek Slovence opogumlja, da so sposobni tudi za
politično in ne le za kulturno dejavnost. Njegov koncept politike je »v
bistvu etizacija sveta, ki počlovečuje« (str. 226). Na Kocbekove poglede
se navezuje ena vodilnih misli celotnega dela, zapisana že v predgovoru
Dialektike refleksijskega zagona, misel, da se najvišje resnice nazorov med
seboj izključujejo in da je treba »kot povezujočo resnico med različnimi
nazori izpostaviti drugo, dejavno resnico, ki je vedno etična«; pri tem
334
za trpljenje, krivice in ponižanja drugih ljudi« (str. 193); nikakor pa ni
dovolj, da trpljenje zgolj prepoznamo, treba ga je preprečevati in odprav-
ljati. Filozofinja ob tem opozarja še na Rortyjevo približevanje svetu
književnosti, ki je nabit z etičnimi sporočili in izostruje našo občutljivost
za človeške potrebe in trpljenje; nobenemu filozofskemu delu ni uspelo
o suženjstvu v Ameriki povedati toliko kot Koči strica Toma. Rortyjev
teren razmišljanj je torej, piše avtorica, »svet romana in svet filozofije,
pripovedništvo in teorija, potreba po demokratični utopiji in potreba
po metafiziki, liberalni ironik in filozof« (str. 195). V Rortyjevem duhu
se nato vpraša, ali je »možno bogastvo brez siromaštva« in ali levica
razpravlja o pojmih, kot so identiteta, diferenca, toleranca in medkul-
turnost, samo zato, ker »ne obvladujemo več dejanskih problemov« (str.
196); v duhu Rortyjeve filozofije je tudi njena domneva, da je »utopija
demokracije odprava revščine« (prav tam).
Prva razprava zadnjega, četrtega poglavja z naslovom Iz metafizike
slovenstva govori o Kocbekovem doživljanju slovenstva, njegovih razmiš
ljanjih o slovenskem jeziku, narodu, domovini in njegovem kozmičnem
čutu. K metafiziki slovenstva sodita po avtoričinih besedah prizemljen
»čut za orientacijo v svetu in življenju« (str. 210) in »svetlo razmerje do
življenja« (Kocbek), ki ga nujno potrebujemo za svoj obstanek; metafizika
je v tem kontekstu razumljena kot »zmožnost posredovanja, ki ugasne
vsakokrat takrat, ko mišljenje prisega na kaj absolutnega, dokončnega
in samozadostnega« (str. 11).
K oceni, da slovenska tradicionalna nazorska razklanost celo na-
rašča, avtorica navaja Kocbekovo stališče, da je pretirana dovzetnost
za nazorskost in univerzalne ideje med izvirnimi grehi slovenstva – iz
nje izvira tudi »zasvojenost s politiko« (str. 223), proti kateri Kocbek
protestira, saj je prepričan, da politika ne sme biti cilj, ampak je lahko
le sredstvo; hkrati Kocbek Slovence opogumlja, da so sposobni tudi za
politično in ne le za kulturno dejavnost. Njegov koncept politike je »v
bistvu etizacija sveta, ki počlovečuje« (str. 226). Na Kocbekove poglede
se navezuje ena vodilnih misli celotnega dela, zapisana že v predgovoru
Dialektike refleksijskega zagona, misel, da se najvišje resnice nazorov med
seboj izključujejo in da je treba »kot povezujočo resnico med različnimi
nazori izpostaviti drugo, dejavno resnico, ki je vedno etična«; pri tem
334
