Page 340 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 340
PORTRETI
Alojzijevišča v Ljubljani. Leta 1903 je postal nadomestni profesor za
zgodovino in cerkveno pravo na ljubljanskem bogoslovju, nato pa med
letoma 1904 in 1911 redni profesor teh predmetov. Ko je bil izpraznjen
Kürchbergov kanonikat, je bil imenovan za kanonika, nato še za arhi
diakona ljubljanskega mesta in knezoškofovskega komisarja za verouk
na gimnazijah, realki, učiteljišču in liceju.
Več let je bil predsednik Vincencijeve in Leonove družbe, ustano
vil je Elizabetino družbo ter delal v odboru Muzejskega in Katoliškega
tiskovnega društva. Ko je postal kaplan na Bledu, se je leta 1893 včlanil
v Muzejsko društvo za Kranjsko in mu ostal zvest do svoje smrti. Leta
1909 je bil, kot že rečeno, izvoljen v odbor društva in je prevzel uredni-
štvo društvenega glasila Izvestja. Med prvo svetovno vojno (leta 1917)
je napredujoča bolezen začela ovirati njegovo delovanje in mu naposled
vzela zmožnost za vsako delo. Umrl je 1. oktobra 1922 v Ljubljani. Mno-
žica, ki se je udeležila pogreba, ga je pospremila k zadnjemu počitku na
pokopališče pri Sv. Križu v Ljubljani (današnje pokopališče Žale).
Že med šolanjem na gimnaziji je Josip Gruden kazal velik interes za
zgodovino, o čemer pričajo skoraj same odlične ocene pri tem predme-
tu. Ko so tedaj v gimnazijo vpeljali predavanja, je v 8. razredu pripravil
govor Wallensteins historische Gestalt. Kasneje je zgodovini posvetil ves
svoj prosti čas.
V študijah Kako tolmačijo zgodovino? (Katoliški obzornik, 1900, str.
14–25), Zgodovinski aforizmi (Katoliški obzornik, 1900, str. 241–247)
in v Odgovoru kritiku L. L. (Dom in svet, 1910, str. 554–555) je razložil
svoje nazore o zgodovini kot znanosti. Josip Gruden velja predvsem za
kulturnega zgodovinarja, ki je kot ključne elemente zgodovine navajal
»Boga, naravo in človeka«, ob tem pa dodajal, da »kakor se pri posamez
niku izpopolnjujeta um in volja, tako se vzpenja človeštvo pod božjim
vodstvom od stoletja do stoletja do vedno popolnejšega spoznanja res-
nice, do popolnejše nravnosti in s tem do svoje sreče«. V zgodovini je
videl s sv. Avguštinom v času po Kristusu središče zgodovine v delovanju
Cerkve. Obsojal je zlorabo zgodovine v strankarske namene. Zavedal
pa se tudi, da na vsakega zgodovinarja vplivajo časovne razmere in zato
pogosto citiral Goetheja (Faust I): »Was ihr den Geist der Zeiten heiβt,
das ist im Grund der Herren eigner Geist.«
338
Alojzijevišča v Ljubljani. Leta 1903 je postal nadomestni profesor za
zgodovino in cerkveno pravo na ljubljanskem bogoslovju, nato pa med
letoma 1904 in 1911 redni profesor teh predmetov. Ko je bil izpraznjen
Kürchbergov kanonikat, je bil imenovan za kanonika, nato še za arhi
diakona ljubljanskega mesta in knezoškofovskega komisarja za verouk
na gimnazijah, realki, učiteljišču in liceju.
Več let je bil predsednik Vincencijeve in Leonove družbe, ustano
vil je Elizabetino družbo ter delal v odboru Muzejskega in Katoliškega
tiskovnega društva. Ko je postal kaplan na Bledu, se je leta 1893 včlanil
v Muzejsko društvo za Kranjsko in mu ostal zvest do svoje smrti. Leta
1909 je bil, kot že rečeno, izvoljen v odbor društva in je prevzel uredni-
štvo društvenega glasila Izvestja. Med prvo svetovno vojno (leta 1917)
je napredujoča bolezen začela ovirati njegovo delovanje in mu naposled
vzela zmožnost za vsako delo. Umrl je 1. oktobra 1922 v Ljubljani. Mno-
žica, ki se je udeležila pogreba, ga je pospremila k zadnjemu počitku na
pokopališče pri Sv. Križu v Ljubljani (današnje pokopališče Žale).
Že med šolanjem na gimnaziji je Josip Gruden kazal velik interes za
zgodovino, o čemer pričajo skoraj same odlične ocene pri tem predme-
tu. Ko so tedaj v gimnazijo vpeljali predavanja, je v 8. razredu pripravil
govor Wallensteins historische Gestalt. Kasneje je zgodovini posvetil ves
svoj prosti čas.
V študijah Kako tolmačijo zgodovino? (Katoliški obzornik, 1900, str.
14–25), Zgodovinski aforizmi (Katoliški obzornik, 1900, str. 241–247)
in v Odgovoru kritiku L. L. (Dom in svet, 1910, str. 554–555) je razložil
svoje nazore o zgodovini kot znanosti. Josip Gruden velja predvsem za
kulturnega zgodovinarja, ki je kot ključne elemente zgodovine navajal
»Boga, naravo in človeka«, ob tem pa dodajal, da »kakor se pri posamez
niku izpopolnjujeta um in volja, tako se vzpenja človeštvo pod božjim
vodstvom od stoletja do stoletja do vedno popolnejšega spoznanja res-
nice, do popolnejše nravnosti in s tem do svoje sreče«. V zgodovini je
videl s sv. Avguštinom v času po Kristusu središče zgodovine v delovanju
Cerkve. Obsojal je zlorabo zgodovine v strankarske namene. Zavedal
pa se tudi, da na vsakega zgodovinarja vplivajo časovne razmere in zato
pogosto citiral Goetheja (Faust I): »Was ihr den Geist der Zeiten heiβt,
das ist im Grund der Herren eigner Geist.«
338
