Page 341 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 341
BARBARA ŽABOTA
S preučevanjem zgodovine in objavami svojih izsledkov je Gruden
razumljivo pritegnil pozornost znanstvenih krogov. Njegovi rezultati
so mnogokrat odpirali nove poglede, njegova interpretacija pa je bila
zanimiva tudi takrat, ko ni šlo za objavo novosti. Pisal je vedno počasi,
saj je najprej preučeval gradivo in si pri tem izrisoval smernice razi-
skave. Potem se je običajno poglobil v podrobnosti ter na temeljih teh
gradil svojo študijo, ki je skoraj vedno izžarevala objektivnost. Zaradi
svojega modernega pristopa k raziskovanju in objavljanja izsledkov je
Gruden postal učitelj tistih, ki jih je zgodovina zanimala (naraščajoče
inteligence), pa tudi preprostega ljudstva, ki je z lahkoto sledilo njegovim
zapisom, pisanim v poljudni domači besedi. Josip Gruden je bil zato že za
časa življenja »popularen« pisec. Svoje spise je objavljal skoraj izključno
v znanstvenih revijah in zbornikih, zavestno pa se je izogibal objav v
dnevnem časopisju.
Zaščitni znak njegovih del je bila zagotovo aktualnost. Že njegov prvi
spis Slavni dan Slovencev pri Sisku (Dom in svet, 1893, str. 271–279)
je izšel ob 300-letnici bitke pri Sisku. Aktualno vprašanje slovanskega
bogoslužja ga je pripeljalo do temeljitih študij o Cirilu in Metodu, glago-
ljaških spomenikih, oglejski cerkvi in njenem razmerju do Slovencev. V
želji, da bi lahko posegel še globlje, se je posvetil preučevanju arhivskih
virov. Furlanske arhive je prvič obiskal poleti 1906, nato je večkrat delal
v nadškofijskem in kapiteljskem arhivu ter nadškofijski in mestni knjiž
nici v Vidmu, obiskal je tudi arhive v Benetkah, San Danielu in Čeda-
du. Naposled se je odločil za pregled gradiva za slovensko zgodovino v
vatikanskem arhivu. Čeprav je pisal počasi, je bil Gruden znan po silno
hitrem pregledovanju arhivskih virov. V enem tednu je lahko zbral og-
romno gradiva, kar ga je običajno tako utrudilo, da je moral nato nekaj
časa počivati. Pogosto je dal zato važnejše listine prepisati arhivarju, ki
mu je potem prepise pošiljal v Ljubljano.
Plod teh arhivskih študij so zlasti razprave o protestantizmu na Slo-
venskem in knjiga Cerkvene razmere med Slovenci v 15. stoletju in ustano-
vitev ljubljanske škofije (Ljubljana 1908). V omenjenem delu in številnih
drugih študijah je objavil celo vrsto dotlej neznanih arhivskih virov in
zavrnil marsikatero zmoto. Gruden je pisal v slovenskem jeziku, le ob
dveh priložnostih je uporabil nemški jezik. Za dunajsko Leonovo druž-
339
S preučevanjem zgodovine in objavami svojih izsledkov je Gruden
razumljivo pritegnil pozornost znanstvenih krogov. Njegovi rezultati
so mnogokrat odpirali nove poglede, njegova interpretacija pa je bila
zanimiva tudi takrat, ko ni šlo za objavo novosti. Pisal je vedno počasi,
saj je najprej preučeval gradivo in si pri tem izrisoval smernice razi-
skave. Potem se je običajno poglobil v podrobnosti ter na temeljih teh
gradil svojo študijo, ki je skoraj vedno izžarevala objektivnost. Zaradi
svojega modernega pristopa k raziskovanju in objavljanja izsledkov je
Gruden postal učitelj tistih, ki jih je zgodovina zanimala (naraščajoče
inteligence), pa tudi preprostega ljudstva, ki je z lahkoto sledilo njegovim
zapisom, pisanim v poljudni domači besedi. Josip Gruden je bil zato že za
časa življenja »popularen« pisec. Svoje spise je objavljal skoraj izključno
v znanstvenih revijah in zbornikih, zavestno pa se je izogibal objav v
dnevnem časopisju.
Zaščitni znak njegovih del je bila zagotovo aktualnost. Že njegov prvi
spis Slavni dan Slovencev pri Sisku (Dom in svet, 1893, str. 271–279)
je izšel ob 300-letnici bitke pri Sisku. Aktualno vprašanje slovanskega
bogoslužja ga je pripeljalo do temeljitih študij o Cirilu in Metodu, glago-
ljaških spomenikih, oglejski cerkvi in njenem razmerju do Slovencev. V
želji, da bi lahko posegel še globlje, se je posvetil preučevanju arhivskih
virov. Furlanske arhive je prvič obiskal poleti 1906, nato je večkrat delal
v nadškofijskem in kapiteljskem arhivu ter nadškofijski in mestni knjiž
nici v Vidmu, obiskal je tudi arhive v Benetkah, San Danielu in Čeda-
du. Naposled se je odločil za pregled gradiva za slovensko zgodovino v
vatikanskem arhivu. Čeprav je pisal počasi, je bil Gruden znan po silno
hitrem pregledovanju arhivskih virov. V enem tednu je lahko zbral og-
romno gradiva, kar ga je običajno tako utrudilo, da je moral nato nekaj
časa počivati. Pogosto je dal zato važnejše listine prepisati arhivarju, ki
mu je potem prepise pošiljal v Ljubljano.
Plod teh arhivskih študij so zlasti razprave o protestantizmu na Slo-
venskem in knjiga Cerkvene razmere med Slovenci v 15. stoletju in ustano-
vitev ljubljanske škofije (Ljubljana 1908). V omenjenem delu in številnih
drugih študijah je objavil celo vrsto dotlej neznanih arhivskih virov in
zavrnil marsikatero zmoto. Gruden je pisal v slovenskem jeziku, le ob
dveh priložnostih je uporabil nemški jezik. Za dunajsko Leonovo druž-
339
