Page 344 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 344
PORTRETI
ljubljanskemu proštu Polidorju pl. Montagnani oziroma nunskemu sa-
mostanu v Studenčicah pri Mariboru. Še posebej zanimiva pa so poročila
o splošnih cerkvenih razmerah v slovenskih deželah. Drugi in tretji del
sta posvečena vizitacijskim poročilom Pavla Bizancija, ki je Maracca
nasledil na mestu generalnega vikarja. Iz obsežne korespondence je
Gruden izbral tiste dokumente, ki se nanašajo na cerkveno vizitacijo v
letu 1581, ta namreč pomeni začetek katoliškega odpora proti navalu
protestantizma, in tudi kasnejše vizitacije. Bizancijeva poročila so nastala
med letoma 1577 in 1585.
Na podlagi raziskanih arhivskih virov je objavil tudi članek z naslo-
vom Praznoverje in mistiške sekte v protestantski dobi (IMDK 18, 1908, str.
60–66; IMDK 19, 1909, str. 109–113), v katerem ugotovi, da je bil »pojem
praznoverja našim reformatorjem zelo obsežen«, saj so k »praznoverju
prištevali češčenje svetnikov, Matere Božje, božja pota, blagoslovila,
pozneje tudi zakramente, sv. mašo in obrede«. Piše tudi, da so odpravili
»ves zunanji kult in končno ni preostalo drugega, kot pevanje psalmov
ter čitanje in razlaga sv. pisma«. Prav tovrstna protestantska propaganda
naj bi v deželo zanesla versko anarhijo, saj so se zaradi nje rušile stoletne
tradicije in navade, ki so zbegano ljudstvo privedle do dviga v obrambo
svojih svetinj. Gruden pravi, da moramo »naše ›štiftarje‹, ›skakače‹ in
›zamaknjence‹ sicer obsojati kot verske zablodnike, a hkrati ta pojav
vpoštevati kot reakcijo preprostega ljudstva proti razdirajočemu pro-
testantizmu«.
Besedilo Peter Pavel Vergerij in njegov stik s slovenskimi deželami
(IMDK 19, 1909, str. 142–152) je posvečeno bivšemu koprskemu škofu
in papeževemu legatu, ki ga Gruden poleg Trubarja označi za povzro-
čitelja novoverskega gibanja v 16. stoletju na Slovenskem, hkrati pa mu
prizna, da je z bistrim umom spoznal, da tiči moč in uspeh protestantske
propagande v pospeševanju narodnega slovstva.
Gruden pa ni pisal samo o Vergeriju, temveč je nekaj svoje pozor-
nosti namenil tudi Primožu Trubarju. Ob njegovi 400-letnici rojstva
je spisal kar dva prispevka: Primož Trubar. Ob 400-letnici njegovega
rojstva (Čas 2, 1908, str. 257–268) in Trubar v jubilejnem slovstvu (Čas
2, 1908, str. 472–475). Z njima je še enkrat dokazal, da rad piše o ak-
tualnih stvareh.
342
ljubljanskemu proštu Polidorju pl. Montagnani oziroma nunskemu sa-
mostanu v Studenčicah pri Mariboru. Še posebej zanimiva pa so poročila
o splošnih cerkvenih razmerah v slovenskih deželah. Drugi in tretji del
sta posvečena vizitacijskim poročilom Pavla Bizancija, ki je Maracca
nasledil na mestu generalnega vikarja. Iz obsežne korespondence je
Gruden izbral tiste dokumente, ki se nanašajo na cerkveno vizitacijo v
letu 1581, ta namreč pomeni začetek katoliškega odpora proti navalu
protestantizma, in tudi kasnejše vizitacije. Bizancijeva poročila so nastala
med letoma 1577 in 1585.
Na podlagi raziskanih arhivskih virov je objavil tudi članek z naslo-
vom Praznoverje in mistiške sekte v protestantski dobi (IMDK 18, 1908, str.
60–66; IMDK 19, 1909, str. 109–113), v katerem ugotovi, da je bil »pojem
praznoverja našim reformatorjem zelo obsežen«, saj so k »praznoverju
prištevali češčenje svetnikov, Matere Božje, božja pota, blagoslovila,
pozneje tudi zakramente, sv. mašo in obrede«. Piše tudi, da so odpravili
»ves zunanji kult in končno ni preostalo drugega, kot pevanje psalmov
ter čitanje in razlaga sv. pisma«. Prav tovrstna protestantska propaganda
naj bi v deželo zanesla versko anarhijo, saj so se zaradi nje rušile stoletne
tradicije in navade, ki so zbegano ljudstvo privedle do dviga v obrambo
svojih svetinj. Gruden pravi, da moramo »naše ›štiftarje‹, ›skakače‹ in
›zamaknjence‹ sicer obsojati kot verske zablodnike, a hkrati ta pojav
vpoštevati kot reakcijo preprostega ljudstva proti razdirajočemu pro-
testantizmu«.
Besedilo Peter Pavel Vergerij in njegov stik s slovenskimi deželami
(IMDK 19, 1909, str. 142–152) je posvečeno bivšemu koprskemu škofu
in papeževemu legatu, ki ga Gruden poleg Trubarja označi za povzro-
čitelja novoverskega gibanja v 16. stoletju na Slovenskem, hkrati pa mu
prizna, da je z bistrim umom spoznal, da tiči moč in uspeh protestantske
propagande v pospeševanju narodnega slovstva.
Gruden pa ni pisal samo o Vergeriju, temveč je nekaj svoje pozor-
nosti namenil tudi Primožu Trubarju. Ob njegovi 400-letnici rojstva
je spisal kar dva prispevka: Primož Trubar. Ob 400-letnici njegovega
rojstva (Čas 2, 1908, str. 257–268) in Trubar v jubilejnem slovstvu (Čas
2, 1908, str. 472–475). Z njima je še enkrat dokazal, da rad piše o ak-
tualnih stvareh.
342
