Page 342 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 342
PORTRETI
bo je napisal knjigo Das soziale Wirken der katholischen Kirche in der
Diözese Laibach (Ljubljana 1906), kjer je razgrnil ogromno delo Cerkve
v ljubljanski škofiji v preteklosti in na podlagi podatkov, ki jih je uspel
pridobiti z vprašalnimi polami oziroma so mu jih povedali delujoči
možje (npr. Janez Evangelist Krek), tedanje kulturno stanje v škofiji.
Proti graškemu profesorju Johannu Loserthu je v razpravi Zur Autor-
schaft des Gründlichen Gegenberichtes (Carniola, 1912, str. 103–115)
branil verodostojnost tega spisa in odkril avtorja v osebi sekovskega škofa
Martina Brennerja. To svoje naziranje je nato branil proti dr. Ottmarju
Hegemannu v polemiki z naslovom Die Autorschaft des Gründlichen
Gegenberichtes (Carniola, 1912, str. 279–280).
Za glavno Grudnovo delo, ki je njegovo ime poneslo v sleherno kajžo
na Slovenskem, velja Zgodovina slovenskega naroda v 6 zvezkih (skupaj
1088 strani), ki je bila izdana pri Mohorjevi družbi v letih 1910–1916. Za
to ilustrirano delo je pregledal ogromne količine arhivskega gradiva in
predstavil celotno preteklost slovenskega naroda. Obsežno je pisal tudi
o reformaciji, protireformaciji in katoliški verski obnovi. V predgovoru
je zapisal: »V obliki zgodovinskih slik in povesti hočem opisati značilne
dogodke in osebe iz naše preteklosti, pri tem pa upoštevati prav tako po-
litično, kakor tudi kulturno in cerkveno zgodovino. Vsi raznoliki pojavi
slovenskega uma in slovenskega junaštva naj dobe na teh listih skromen
spomenik.« S tem delom je Gruden ustvaril prvo pravo zgodovino slo-
venskega naroda. Avtor se je odlikoval po nepristranski sodbi, držal se
je ugotovljenih resnic, izločil je postransko in vse zapisal umljivo. Edino,
kar lahko delu oziroma avtorju očitamo, je seznam pregledanega ar-
hivskega gradiva, ki ga v knjigi ne moremo najti. Z današnjega vidika delo
s tem žal izgublja vrednost, saj je Grudnove navedbe prav zato večkrat
težko preveriti, poleg tega je on takrat še videl prenekateri arhivski vir,
ki je danes za nas povsem izgubljen. Morda je za to pomanjkljivost kriva
njegova bolezen in posledično smrt, ki sta onemogočili dokončanje dela.
Grudnova Zgodovina namreč sega samo do francoske revolucije.
Kako so omenjeno Grudnovo delo videli sodobniki, pa je najlepše
opisal Josip Mantuani: »Ta knjiga je seznanila z Grudnovim imenom
ves slovenski narod, in to po pravici. Naše domače zgodovine ne bo
pisal tako nihče več v doglednem času, kakor jo je pisal Gruden. Ne da
340
bo je napisal knjigo Das soziale Wirken der katholischen Kirche in der
Diözese Laibach (Ljubljana 1906), kjer je razgrnil ogromno delo Cerkve
v ljubljanski škofiji v preteklosti in na podlagi podatkov, ki jih je uspel
pridobiti z vprašalnimi polami oziroma so mu jih povedali delujoči
možje (npr. Janez Evangelist Krek), tedanje kulturno stanje v škofiji.
Proti graškemu profesorju Johannu Loserthu je v razpravi Zur Autor-
schaft des Gründlichen Gegenberichtes (Carniola, 1912, str. 103–115)
branil verodostojnost tega spisa in odkril avtorja v osebi sekovskega škofa
Martina Brennerja. To svoje naziranje je nato branil proti dr. Ottmarju
Hegemannu v polemiki z naslovom Die Autorschaft des Gründlichen
Gegenberichtes (Carniola, 1912, str. 279–280).
Za glavno Grudnovo delo, ki je njegovo ime poneslo v sleherno kajžo
na Slovenskem, velja Zgodovina slovenskega naroda v 6 zvezkih (skupaj
1088 strani), ki je bila izdana pri Mohorjevi družbi v letih 1910–1916. Za
to ilustrirano delo je pregledal ogromne količine arhivskega gradiva in
predstavil celotno preteklost slovenskega naroda. Obsežno je pisal tudi
o reformaciji, protireformaciji in katoliški verski obnovi. V predgovoru
je zapisal: »V obliki zgodovinskih slik in povesti hočem opisati značilne
dogodke in osebe iz naše preteklosti, pri tem pa upoštevati prav tako po-
litično, kakor tudi kulturno in cerkveno zgodovino. Vsi raznoliki pojavi
slovenskega uma in slovenskega junaštva naj dobe na teh listih skromen
spomenik.« S tem delom je Gruden ustvaril prvo pravo zgodovino slo-
venskega naroda. Avtor se je odlikoval po nepristranski sodbi, držal se
je ugotovljenih resnic, izločil je postransko in vse zapisal umljivo. Edino,
kar lahko delu oziroma avtorju očitamo, je seznam pregledanega ar-
hivskega gradiva, ki ga v knjigi ne moremo najti. Z današnjega vidika delo
s tem žal izgublja vrednost, saj je Grudnove navedbe prav zato večkrat
težko preveriti, poleg tega je on takrat še videl prenekateri arhivski vir,
ki je danes za nas povsem izgubljen. Morda je za to pomanjkljivost kriva
njegova bolezen in posledično smrt, ki sta onemogočili dokončanje dela.
Grudnova Zgodovina namreč sega samo do francoske revolucije.
Kako so omenjeno Grudnovo delo videli sodobniki, pa je najlepše
opisal Josip Mantuani: »Ta knjiga je seznanila z Grudnovim imenom
ves slovenski narod, in to po pravici. Naše domače zgodovine ne bo
pisal tako nihče več v doglednem času, kakor jo je pisal Gruden. Ne da
340
