Page 343 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 343
BARBARA ŽABOTA
bi hotel trditi, da je ta knjiga zgodovinski evangelij, nikakor ne, saj je
človeško delo in prepornih točk ter nepojasnjenih vprašanj, malih in
velikih, bistvenih in formalnih je več kakor dovolj v splošni, še več pa
v naši specijelni povestnici. A soditi nepristransko na podlagi danih in
dognanih dejstev, držati se znanstveno ugotovljenih resnic, izločevati
stvari stranskega pomena in pripovedovati samo glavne, poljudno in ra-
zumljivo, to je dar in umetnost, ki sta bila dana Grudnu. Kar je proučeval,
kar je čital, povsodi je imel pred seboj visoko zastavljen smoter, obrniti
te študije v prid naši zgodovini, ki ni še pojasnjena v marsikateri točki.«
Josip Gruden je kot mlad kaplan svoj prvi prispevek objavil v reviji
Dom in svet (1893), nato pa objavljal še v revijah Katoliški Obzornik, Čas,
Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko (IMDK), Carniola, Voditelj po
bogoslovnih vedah, Časopis za zgodovino in narodopisje (ČZN), Zbornik
Matice Slovenske, Koledar družbe sv. Mohorja in Venec cerkvenih bra-
tovščin. Opus njegovih del je zelo obsežen, zato se bomo na tem mestu
omejili le na dela, ki obravnavajo 16. in 17. stoletje oziroma se posvečajo
raziskavam reformacije in protirefomacije.
Ko je poleti 1906 prvič obiskal furlanske arhive, je nastal spis Suzana
Gornjegrajska (IMDK 16, 1906, str. 121–128; spis je predstavljen v tej
številki revije, 285 sl.), ki obravnava mekinjsko opatinjo; tri leta pozneje
je objavil še popravke in dopolnitve oziroma arhivalne doneske, kot jih
je sam poimenoval (IMDK 19, 1909, str. 49–52). Grudna v obdobju
protestantizma ni pritegnil samo mekinjski samostan, temveč je raziskal
še usodi studeniškega in bistriškega samostana v tem času: Samostan
Studenice v protestantski dobi (ČZN, 1908, str. 163–168) in Verske in go-
spodarske razmere bistriškega samostana v reformacijski dobi (Carniola,
1910, str. 89–97).
Leta 1907 je objavil članek Doneski k zgodovini protestantstva na
Slovenskem (IMDK 17, 1907, str. 1–5, 54–65, 121–140) v treh delih. V
prvem delu je objavil regeste (izvlečke) 38 pisem akvilejskega vikarja
Jakoba Maracca, generalnega vikarja patriarha Janeza Grimanija, ki
jih je napisal med letoma 1563 in 1576. Gruden se je posvetil le tistim
pismom, »ki se bavijo z razmerami in osebami v slovenskih deželah«.
Nekaj pisem zadeva Primoža Trubarja, njegovo agitacijo po Goriškem
in tudi razloge, ki so povzročili njegov izgon. Zopet druga so posvečena
341
bi hotel trditi, da je ta knjiga zgodovinski evangelij, nikakor ne, saj je
človeško delo in prepornih točk ter nepojasnjenih vprašanj, malih in
velikih, bistvenih in formalnih je več kakor dovolj v splošni, še več pa
v naši specijelni povestnici. A soditi nepristransko na podlagi danih in
dognanih dejstev, držati se znanstveno ugotovljenih resnic, izločevati
stvari stranskega pomena in pripovedovati samo glavne, poljudno in ra-
zumljivo, to je dar in umetnost, ki sta bila dana Grudnu. Kar je proučeval,
kar je čital, povsodi je imel pred seboj visoko zastavljen smoter, obrniti
te študije v prid naši zgodovini, ki ni še pojasnjena v marsikateri točki.«
Josip Gruden je kot mlad kaplan svoj prvi prispevek objavil v reviji
Dom in svet (1893), nato pa objavljal še v revijah Katoliški Obzornik, Čas,
Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko (IMDK), Carniola, Voditelj po
bogoslovnih vedah, Časopis za zgodovino in narodopisje (ČZN), Zbornik
Matice Slovenske, Koledar družbe sv. Mohorja in Venec cerkvenih bra-
tovščin. Opus njegovih del je zelo obsežen, zato se bomo na tem mestu
omejili le na dela, ki obravnavajo 16. in 17. stoletje oziroma se posvečajo
raziskavam reformacije in protirefomacije.
Ko je poleti 1906 prvič obiskal furlanske arhive, je nastal spis Suzana
Gornjegrajska (IMDK 16, 1906, str. 121–128; spis je predstavljen v tej
številki revije, 285 sl.), ki obravnava mekinjsko opatinjo; tri leta pozneje
je objavil še popravke in dopolnitve oziroma arhivalne doneske, kot jih
je sam poimenoval (IMDK 19, 1909, str. 49–52). Grudna v obdobju
protestantizma ni pritegnil samo mekinjski samostan, temveč je raziskal
še usodi studeniškega in bistriškega samostana v tem času: Samostan
Studenice v protestantski dobi (ČZN, 1908, str. 163–168) in Verske in go-
spodarske razmere bistriškega samostana v reformacijski dobi (Carniola,
1910, str. 89–97).
Leta 1907 je objavil članek Doneski k zgodovini protestantstva na
Slovenskem (IMDK 17, 1907, str. 1–5, 54–65, 121–140) v treh delih. V
prvem delu je objavil regeste (izvlečke) 38 pisem akvilejskega vikarja
Jakoba Maracca, generalnega vikarja patriarha Janeza Grimanija, ki
jih je napisal med letoma 1563 in 1576. Gruden se je posvetil le tistim
pismom, »ki se bavijo z razmerami in osebami v slovenskih deželah«.
Nekaj pisem zadeva Primoža Trubarja, njegovo agitacijo po Goriškem
in tudi razloge, ki so povzročili njegov izgon. Zopet druga so posvečena
341
