Page 347 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 347
JONATAN VINKLER
posvečujoča milost zaslužila že na tem svetu, temveč zato, da bi skozi
pretrpljenje vic dosegla odmeno v domovini.
Zmagujoča cerkev so sveti, ki počivajo v domovini; tisti, ki so v boju
Kristusovem proti Satanu dokončno zmagali. Iz vseh teh bo na sodni
dan ena sama velika cerkev.
[…]
Enost katoliške cerkve je zaobsežena v enosti predestinacije. Kajti
njeni posamezni udi so eno skozi predestinacijo in blažnost; posamezni
njeni sinovi so v blaženosti končno združeni.
3. poglavje
[…]
Pomni, da je, kot menijo številni, četverno razmerje ljudi na zemlji
do cerkve. Nekateri so v cerkev včlenjeni po imenu in realno, kot pre-
destinirani katoličani, ki so poslušni Kristusu. Drugi niso v cerkvi ne
po imenu in ne realno, kajti so predestinirani pogani. Zopet tretji so v
cerkvi samo po imenu, kot predestinirani hinavci. Zadnji pa so v cerkev
včlenjeni predestinirani kristjani, realno, četudi njihove ime kaže, kot bi
bili onstran cerkve …
4. poglavje
Iz zgornjih ugotovitev je mogoče zaključiti, da je zgolj Kristus glava
splošne cerkve, ki ni del česa drugega.
[…]
Glavo cerkve lahko razumemo v dvojnem pomenu – kot notranjo
ali zunanjo. Notranjo, kot prvo osebo cerkve, pa zopet na dva načina,
da načeluje telesnemu imetju ali da upravlja duhovno imetje cerkve.
Zunanja glava pa je oseba, ki vlada podrejenim svoje vrste in se imenuje
njihov glavar. In tako je Jezus zunanja glava katerekoli posamezne in tudi
splošne cerkve, slednje zaradi svojega božanstva, notranja glava splošne
cerkve pa je zaradi svojega človeštva; obe naravi, božanska in človeška,
sta en sam Kristus, ki je edina glava svoje neveste, splošne cerkve, ki je
zbor predestiniranih.
[…]
Jasno je, da ne gre za protislovje, če se reče, da ima lahko posebna
cerkev več glav. Kajti lahko ima tri glave, namreč božansko in človeško
345
posvečujoča milost zaslužila že na tem svetu, temveč zato, da bi skozi
pretrpljenje vic dosegla odmeno v domovini.
Zmagujoča cerkev so sveti, ki počivajo v domovini; tisti, ki so v boju
Kristusovem proti Satanu dokončno zmagali. Iz vseh teh bo na sodni
dan ena sama velika cerkev.
[…]
Enost katoliške cerkve je zaobsežena v enosti predestinacije. Kajti
njeni posamezni udi so eno skozi predestinacijo in blažnost; posamezni
njeni sinovi so v blaženosti končno združeni.
3. poglavje
[…]
Pomni, da je, kot menijo številni, četverno razmerje ljudi na zemlji
do cerkve. Nekateri so v cerkev včlenjeni po imenu in realno, kot pre-
destinirani katoličani, ki so poslušni Kristusu. Drugi niso v cerkvi ne
po imenu in ne realno, kajti so predestinirani pogani. Zopet tretji so v
cerkvi samo po imenu, kot predestinirani hinavci. Zadnji pa so v cerkev
včlenjeni predestinirani kristjani, realno, četudi njihove ime kaže, kot bi
bili onstran cerkve …
4. poglavje
Iz zgornjih ugotovitev je mogoče zaključiti, da je zgolj Kristus glava
splošne cerkve, ki ni del česa drugega.
[…]
Glavo cerkve lahko razumemo v dvojnem pomenu – kot notranjo
ali zunanjo. Notranjo, kot prvo osebo cerkve, pa zopet na dva načina,
da načeluje telesnemu imetju ali da upravlja duhovno imetje cerkve.
Zunanja glava pa je oseba, ki vlada podrejenim svoje vrste in se imenuje
njihov glavar. In tako je Jezus zunanja glava katerekoli posamezne in tudi
splošne cerkve, slednje zaradi svojega božanstva, notranja glava splošne
cerkve pa je zaradi svojega človeštva; obe naravi, božanska in človeška,
sta en sam Kristus, ki je edina glava svoje neveste, splošne cerkve, ki je
zbor predestiniranih.
[…]
Jasno je, da ne gre za protislovje, če se reče, da ima lahko posebna
cerkev več glav. Kajti lahko ima tri glave, namreč božansko in človeško
345
