Page 48 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 48
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
Na predvečer reformacije – lahko povzamemo rezultat tega kratkega
pregleda – koncepcija reformatio ecclesiae nikakor ni bila uniformna.
Segala je od konservativnega prizadevanja za popolno obnovo stare
duhovne oblasti do radikalne usmeritve k eshatološkemu upanju. Vse
te koncepcije reformacije pa so bile tako ali drugače usmerjene k zamiš-
ljenemu prvotnemu krščanstvu in vse so upale na njegovo morebitno
obnovitev, na njegovo ponovno vzpostavitev.
Če imamo v mislih turbulentni poznosrednjeveški projekt reform,
v katerem odsevata tako frenetična življenjska aktivnost kot intenziv-
na pobožnost tistega časa, nas bližji pogled na reformacijo 16. stoletja
večkrat preseneti. Kot je bilo že večkrat zabeleženo, Luthrov glavni cilj ni
bil v skladu s hotenji številnih njegovih sodobnikov. Njegov namen ni bil
niti prenova avguštinskega reda niti prenova administrativnega aparata
Cerkve; le posredno je mislil tudi na prenovo družbe. Bil je skeptičen
do reformatorskih prizadevanj v preteklosti in sodobnosti – »popol-
noma sem se odrekel upanju na splošno reformacijo Cerkve«, je nekoč
rekel18 – in je tudi za opis dela, ki se ga je lotil, le redko uporabil izraz
reformacija.19 Če ga je že uporabil, ga je z opazno razliko. Reformacijo
doktrine je imel za daleč bolj pomembno od reformacije cerkvene prakse
in rituala. Vztrajal je, da bo, nasprotno, šele reformacija doktrine privedla
do reformacije življenja.20 Z njegovimi besedami:
von Erasmus von Rotterdam und Huldrych Zwingli, v: Harm Klueting in Jan Rohls
(ur.), Reformierte Retrospektieven. Vortäge der zweiten Emder Tagung zur Geschichte
des reformierten Protestantismus. Wuppertal: Foedus, 2001, 1–23; Christ-von Wedel,
Erasmus von Rotterdam. Anwalt eines neuzeitlichen Christentums. Münster: Lit Verlag,
2003.
18 WA 5, 345,20–21 (Psalmenauslegung, 1519): »[…] ego velut certus desperavi refor-
mationem generalem Ecclesiae.«
19 Glej Wilhelm Maurer, Was verstand Luther unter der Reformation der Kirche?, Luther
28 (1957), 49–62; Erwin Mülhaupt, Was Luther selber von Reformation hielt, Luther
36 (1967), 97–113; Bernhard Lohse, Lutherdeutungen heute. Göttingen: Vandenhoeck
& Ruprecht, 1968, 5–18; Gottfried Maron, Zum Gespräch mit Rom. Beiträge aus
evangelischer Sicht. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1988, 17–20.
20 Eeva Martikainen, Doctrina: Studien zu Luthers Begriff der Lehre. Helsinki: Luther-Ag-
ricola-Gesellschaft, 1992. Toda to seveda lahko pripišemo tudi Calvinu, Bullingerju,
Vermigliju in skoraj vsem drugim reformatorjem. Glej: Victor E. d’Assonville, Der
Begriff »doctrina« bei Johannes Calvin – eine theologische Analyse. Münster: Lit Verlag,
2001; Herman J. Selderhuis, Der Begriff »Doctrina« in der reformierten Tradition des
46
Na predvečer reformacije – lahko povzamemo rezultat tega kratkega
pregleda – koncepcija reformatio ecclesiae nikakor ni bila uniformna.
Segala je od konservativnega prizadevanja za popolno obnovo stare
duhovne oblasti do radikalne usmeritve k eshatološkemu upanju. Vse
te koncepcije reformacije pa so bile tako ali drugače usmerjene k zamiš-
ljenemu prvotnemu krščanstvu in vse so upale na njegovo morebitno
obnovitev, na njegovo ponovno vzpostavitev.
Če imamo v mislih turbulentni poznosrednjeveški projekt reform,
v katerem odsevata tako frenetična življenjska aktivnost kot intenziv-
na pobožnost tistega časa, nas bližji pogled na reformacijo 16. stoletja
večkrat preseneti. Kot je bilo že večkrat zabeleženo, Luthrov glavni cilj ni
bil v skladu s hotenji številnih njegovih sodobnikov. Njegov namen ni bil
niti prenova avguštinskega reda niti prenova administrativnega aparata
Cerkve; le posredno je mislil tudi na prenovo družbe. Bil je skeptičen
do reformatorskih prizadevanj v preteklosti in sodobnosti – »popol-
noma sem se odrekel upanju na splošno reformacijo Cerkve«, je nekoč
rekel18 – in je tudi za opis dela, ki se ga je lotil, le redko uporabil izraz
reformacija.19 Če ga je že uporabil, ga je z opazno razliko. Reformacijo
doktrine je imel za daleč bolj pomembno od reformacije cerkvene prakse
in rituala. Vztrajal je, da bo, nasprotno, šele reformacija doktrine privedla
do reformacije življenja.20 Z njegovimi besedami:
von Erasmus von Rotterdam und Huldrych Zwingli, v: Harm Klueting in Jan Rohls
(ur.), Reformierte Retrospektieven. Vortäge der zweiten Emder Tagung zur Geschichte
des reformierten Protestantismus. Wuppertal: Foedus, 2001, 1–23; Christ-von Wedel,
Erasmus von Rotterdam. Anwalt eines neuzeitlichen Christentums. Münster: Lit Verlag,
2003.
18 WA 5, 345,20–21 (Psalmenauslegung, 1519): »[…] ego velut certus desperavi refor-
mationem generalem Ecclesiae.«
19 Glej Wilhelm Maurer, Was verstand Luther unter der Reformation der Kirche?, Luther
28 (1957), 49–62; Erwin Mülhaupt, Was Luther selber von Reformation hielt, Luther
36 (1967), 97–113; Bernhard Lohse, Lutherdeutungen heute. Göttingen: Vandenhoeck
& Ruprecht, 1968, 5–18; Gottfried Maron, Zum Gespräch mit Rom. Beiträge aus
evangelischer Sicht. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1988, 17–20.
20 Eeva Martikainen, Doctrina: Studien zu Luthers Begriff der Lehre. Helsinki: Luther-Ag-
ricola-Gesellschaft, 1992. Toda to seveda lahko pripišemo tudi Calvinu, Bullingerju,
Vermigliju in skoraj vsem drugim reformatorjem. Glej: Victor E. d’Assonville, Der
Begriff »doctrina« bei Johannes Calvin – eine theologische Analyse. Münster: Lit Verlag,
2001; Herman J. Selderhuis, Der Begriff »Doctrina« in der reformierten Tradition des
46
