Page 47 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 47
EMIDIO CAMPI
Pozni srednji vek je seveda poznal tudi druge, bolj radikalne težnje k
reformatio ecclesiae. Tako lolardi, privrženci Johna Wyclifa,15 kakor husiti
za Janom Husom16 so Cerkev svojega časa obtoževali slabega obnašanja
in jo pozivali k zvestobi Božji besedi. Husu in Wyclifu Biblija ni bila le ena
izmed avtoritet; edina je bila nad vsemi avtoritetami. V skladu s tem nau-
kom je bila namenjena vsem. Hus je šel celo dlje od Wyclifa, ko je zahteval
reformo in kritiziral omejitev keliha pri zakramentu Gospodove večerje
le na mašujočega duhovnika; to je bilo po njegovem v nasprotju s Svetim
pismom in staro tradicijo Cerkve. Toda kot so že izkusili valdenci s svojimi
lastnimi telesi (kot preganjanci), so bile možnosti za reformacijo, ki bi jo
vodila biblijska načela za ureditev cerkvenega življenja, še zelo omejene.
Končno, ne smemo prezreti humanističnega gibanja. Znamenite uče
njake, kakršni so bili Pico dela Mirandola, Lefevre d’Etaples, Rudolph
Agricola, Johannes Reuchlin, John Colet in Erazem Rotterdamski, je pri
njihovi skrbi za cerkveno prenovo, nič manj kot druga verska gibanja
njihovega časa, vodila biblijska vizija. Pomislimo na primer na Erazmovo
delo Enchiridion militis Christiani. V njem je njegov program reform.
Čeprav konfrontacija ni bila po njegovem okusu, je z jedko duhovitostjo
napadal polovičarstvo pri prizadevanju za krščansko življenje, smešil
vnanje obredje, s sarkazmom opisoval ekscese čaščenja svetnikov in re-
likvij. Hkrati pa je dajal jasno vedeti, da pelje po njegovem pot do prave
religije le preko »dobrega nauka« in še posebej preučevanja Pisma in
starih komentarjev o njem. In ob vsej Erazmovi pozornosti do leposlovja,
do belles-lettres, in skrbi za revitalizacijo klasične antike – kako vzne-
mirljiva je njegova zavzetost za philosophia Christi: vsa resnica, kjerkoli
jo najdemo, pripada Kristusu in krščanski svet mora temeljiti na etiki
in biti prežet z živo vero.17
15 Anne Hudson, The Premature Reformation: Wycliffite Texts and Lollard History. Oxford:
Clarendon Press, 1988; Stephen E. Lahey, John Wycliff. Oxford: Oxford University
Press, 2009.
16 Amadeo Molnár, Jan Hus testimone della verità. Torino: Claudiana, 1973; Peter Hilsch,
Johannes Hus (um 1370–1415): Prediger Gottes und Ketzer. Regensburg: Pustet, 1999;
Thomas Fudge, Jan Hus: Religious Reform and Social revolution in Bohemia. London:
I. B. Tauris, 2010.
17 R. Ward Holder, Crisis and Renewal: The Era of the Reformations. Louisville, Ky.: West
minster John Knox Press, 2009, 37–57; Christine Christ-von Wedel, Zur Christologie
45
Pozni srednji vek je seveda poznal tudi druge, bolj radikalne težnje k
reformatio ecclesiae. Tako lolardi, privrženci Johna Wyclifa,15 kakor husiti
za Janom Husom16 so Cerkev svojega časa obtoževali slabega obnašanja
in jo pozivali k zvestobi Božji besedi. Husu in Wyclifu Biblija ni bila le ena
izmed avtoritet; edina je bila nad vsemi avtoritetami. V skladu s tem nau-
kom je bila namenjena vsem. Hus je šel celo dlje od Wyclifa, ko je zahteval
reformo in kritiziral omejitev keliha pri zakramentu Gospodove večerje
le na mašujočega duhovnika; to je bilo po njegovem v nasprotju s Svetim
pismom in staro tradicijo Cerkve. Toda kot so že izkusili valdenci s svojimi
lastnimi telesi (kot preganjanci), so bile možnosti za reformacijo, ki bi jo
vodila biblijska načela za ureditev cerkvenega življenja, še zelo omejene.
Končno, ne smemo prezreti humanističnega gibanja. Znamenite uče
njake, kakršni so bili Pico dela Mirandola, Lefevre d’Etaples, Rudolph
Agricola, Johannes Reuchlin, John Colet in Erazem Rotterdamski, je pri
njihovi skrbi za cerkveno prenovo, nič manj kot druga verska gibanja
njihovega časa, vodila biblijska vizija. Pomislimo na primer na Erazmovo
delo Enchiridion militis Christiani. V njem je njegov program reform.
Čeprav konfrontacija ni bila po njegovem okusu, je z jedko duhovitostjo
napadal polovičarstvo pri prizadevanju za krščansko življenje, smešil
vnanje obredje, s sarkazmom opisoval ekscese čaščenja svetnikov in re-
likvij. Hkrati pa je dajal jasno vedeti, da pelje po njegovem pot do prave
religije le preko »dobrega nauka« in še posebej preučevanja Pisma in
starih komentarjev o njem. In ob vsej Erazmovi pozornosti do leposlovja,
do belles-lettres, in skrbi za revitalizacijo klasične antike – kako vzne-
mirljiva je njegova zavzetost za philosophia Christi: vsa resnica, kjerkoli
jo najdemo, pripada Kristusu in krščanski svet mora temeljiti na etiki
in biti prežet z živo vero.17
15 Anne Hudson, The Premature Reformation: Wycliffite Texts and Lollard History. Oxford:
Clarendon Press, 1988; Stephen E. Lahey, John Wycliff. Oxford: Oxford University
Press, 2009.
16 Amadeo Molnár, Jan Hus testimone della verità. Torino: Claudiana, 1973; Peter Hilsch,
Johannes Hus (um 1370–1415): Prediger Gottes und Ketzer. Regensburg: Pustet, 1999;
Thomas Fudge, Jan Hus: Religious Reform and Social revolution in Bohemia. London:
I. B. Tauris, 2010.
17 R. Ward Holder, Crisis and Renewal: The Era of the Reformations. Louisville, Ky.: West
minster John Knox Press, 2009, 37–57; Christine Christ-von Wedel, Zur Christologie
45
