Page 45 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 45
EMIDIO CAMPI
reformatio in melius per Deum, spremembo k boljšemu. Od takrat, od
začetka 5. stoletja, je imela ideja specifično verski pomen.6
Kljub temu pa je šele z zgodnjim srednjim vekom začel izraz reforma-
tio pridobivati večjo težo. Reformatio je bila namreč primarno predvsem
zadeva zahodne meniške tradicije. Benedikt iz Nursije je v 6. stoletju ve-
ljal za »reformatorja«, saj meništva ni ustvaril, ampak ga je »reformiral«.
Drugi valovi reformacije so pretresali Cerkev z Benediktom iz Aniane
v 8. in 9. stoletju, s Clunyjsko reformo v 10. in 11. stoletju, z reformo
hirsauskih menihov v 11. in 12., s cistercijansko reformo 12. stoletja ter
dominikansko in frančiškansko v 13. stoletju. Vse te reforme si niso
prizadevale samo obnoviti upadajočo meniško tradicijo, temveč tudi
reformirati vse krščanstvo in vso krščansko družbo.
Reformno gibanje je dejansko preseglo področje meništva in od 11.
stoletja dalje zajemalo tudi verska gibanja med laiki, kot so bili albižani,
katari in valdenci. Posebej slednji so bili prepričani, da je konstanti-
novski obrat zrušil krščanstvo, zato so si prizadevali obnoviti Cerkev
od znotraj in jo vrniti k apostolskemu življenju.7 Celo Joachim da Fiore
(1130/1135–1202) je kot cistercijanski menih leta 1168 izražal upanje
na globoko duhovno prenovo Cerkve, ko je preroško naznanjal bližnji
začetek obdobja Svetega Duha v zgodovini.8
Kakor je Cerkev pospešeno propadala, tako so po obsegu in inten-
zivnosti naraščale zahteve po reformi. Izraz emendatio ecclesiae in capite
et in membris (poboljšanje Cerkve v glavi in udih), ki ga je prvi uporabil
papež Aleksander III. v pismu 29. oktobra 1170,9 in ekvivalentni izraz
reformatio universalis ecclesiae Inocenca III. v papeški buli 19. aprila
6 Glej: Edeltraud Klueting, Monasteria semper reformanda. Kloster und Ordensreformen
im Mittelalter. Münster: Lit Verlag, 2005.
7 Amadeo Molnár, Die Waldenser: Geschichte und europäisches Ausmaß einer Ketzerbewe-
gung. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1980; Gabriel Audisio, The Waldensian
Dissent: Persecution and Survival, c.1170–c.1570. Cambridge University Press, 1999;
Euan Cameron, The Waldenses: Rejections of Holy Church in Medieval Europe. Oxford:
Blackwell, 2000.
8 Roberto Rusconi, Profezia e profeti alla fine del Medioevo. Rim: Viella, 1999.
9 PL 200, 743: »[…] si ecclesiam Tornacensem in capite vel in membris tantae pravi-
tatis vitio invenerit involutam, tibi ex parte nostra significet, ut hujusmodi excessus
pastorali sollicitudine corrigas et emendes.«
43
reformatio in melius per Deum, spremembo k boljšemu. Od takrat, od
začetka 5. stoletja, je imela ideja specifično verski pomen.6
Kljub temu pa je šele z zgodnjim srednjim vekom začel izraz reforma-
tio pridobivati večjo težo. Reformatio je bila namreč primarno predvsem
zadeva zahodne meniške tradicije. Benedikt iz Nursije je v 6. stoletju ve-
ljal za »reformatorja«, saj meništva ni ustvaril, ampak ga je »reformiral«.
Drugi valovi reformacije so pretresali Cerkev z Benediktom iz Aniane
v 8. in 9. stoletju, s Clunyjsko reformo v 10. in 11. stoletju, z reformo
hirsauskih menihov v 11. in 12., s cistercijansko reformo 12. stoletja ter
dominikansko in frančiškansko v 13. stoletju. Vse te reforme si niso
prizadevale samo obnoviti upadajočo meniško tradicijo, temveč tudi
reformirati vse krščanstvo in vso krščansko družbo.
Reformno gibanje je dejansko preseglo področje meništva in od 11.
stoletja dalje zajemalo tudi verska gibanja med laiki, kot so bili albižani,
katari in valdenci. Posebej slednji so bili prepričani, da je konstanti-
novski obrat zrušil krščanstvo, zato so si prizadevali obnoviti Cerkev
od znotraj in jo vrniti k apostolskemu življenju.7 Celo Joachim da Fiore
(1130/1135–1202) je kot cistercijanski menih leta 1168 izražal upanje
na globoko duhovno prenovo Cerkve, ko je preroško naznanjal bližnji
začetek obdobja Svetega Duha v zgodovini.8
Kakor je Cerkev pospešeno propadala, tako so po obsegu in inten-
zivnosti naraščale zahteve po reformi. Izraz emendatio ecclesiae in capite
et in membris (poboljšanje Cerkve v glavi in udih), ki ga je prvi uporabil
papež Aleksander III. v pismu 29. oktobra 1170,9 in ekvivalentni izraz
reformatio universalis ecclesiae Inocenca III. v papeški buli 19. aprila
6 Glej: Edeltraud Klueting, Monasteria semper reformanda. Kloster und Ordensreformen
im Mittelalter. Münster: Lit Verlag, 2005.
7 Amadeo Molnár, Die Waldenser: Geschichte und europäisches Ausmaß einer Ketzerbewe-
gung. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1980; Gabriel Audisio, The Waldensian
Dissent: Persecution and Survival, c.1170–c.1570. Cambridge University Press, 1999;
Euan Cameron, The Waldenses: Rejections of Holy Church in Medieval Europe. Oxford:
Blackwell, 2000.
8 Roberto Rusconi, Profezia e profeti alla fine del Medioevo. Rim: Viella, 1999.
9 PL 200, 743: »[…] si ecclesiam Tornacensem in capite vel in membris tantae pravi-
tatis vitio invenerit involutam, tibi ex parte nostra significet, ut hujusmodi excessus
pastorali sollicitudine corrigas et emendes.«
43
