Page 46 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 46
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
1213, ko je sklical splošni lateranski koncil (1215),10 sta izražala splošno
in globoko občuteno potrebo ter ostala topos skozi ves srednji vek in
v začetku zgodnje moderne dobe. Zahtevo po reformatio in capite et
membris11 so povzeli številni reformni koncili, posebej tista v Konstanci
in Baslu v prvi tretjini 15 stoletja.12 Znamenita je definicija pojma refor-
matio, ki jo je dal španski teolog Juan iz Segovie (1395–1458), vodilna
osebnost baselskega koncila. Opredelil jo je kot correctio morum pro
extirpatione vitiorum (izboljšanje nravi za odpravo napak).13 Definicija
ne prikliče pred oči zagretih protestantskih napadov na Cerkev; prej po-
dobo vrnitve na začetke z negovanjem tradicionalnih krščanskih kreposti
in brzdanjem korupcije z izboljšanjem cerkvenega administrativnega
aparata. Kratkotrajno je beseda reformatio dobila analogen pomen tudi
na posvetnem področju. Pojavi se namreč v tako imenovani Reformatio
Sigismundi, v anonimnem dokumentu, ki je krožil po Evropi v 15. in
16 stoletju ter vseboval načrte za preoblikovanje politične in socialne
ureditve Svetega rimskega cesarstva, da bi povrnilo in ohranilo mir in
pravičnost s potentia conservativa et pacativa imperii, z ohranjujočo in
pomirjujočo močjo imperija.14
10 PL 216, 824: »Illius ergo testimonium invocamus qui testis est in coelo fidelis quod
inter omnia desiderabilia cordis nostri duo in hoc saeculo principaliter affectamus,
ut ad recuperationem videlicet terrae sanctae ac reformationem universalis Ecclesiae
generale […] concilium juxta priscam sanctorum Patrum consuetudinem convocemus
propter lucra solummodo animarum opportuno tempore celebrandum: in quo ad
exstirpanda vitia et plantandas virtutes, corrigendos excessus, et reformandos mores,
eliminandas haereses, et roborandam fidem, sopiendas discordias, et stabiliendam
pacem, comprimendas oppressiones, et libertatem fovendam, inducendos principes
et populos Christianos ad succursum et subsidium terrae sanctae […].«
11 Iznajdbo opredelitve reformatio in capite et membris pripisujejo francoskemu kanoniku
in škofu Mendejske škofije Guillaumu Durandu (tudi Durant, c.1230/32–1296); glej:
Constantine Fasolt, A New View of William Durant the Younger’s Tractatus de modo
generalis concilii celebrandi, Traditio 37 (1981), 291–324.
12 Aldo Landi, Concilio e papato nel rinascimento (1449–1516): Un problema irrisolto.
Torino: Claudiana, 1997.
13 »[…] correctio morum pro exstirpatione vitiorum, sanctarum profectus […] virtu-
tum pro carismatum incrementum«. Povzemam po: Klueting, Monasteria semper
reformanda, 1.
14 Heinrich Koller (ur.), Reformation Keiser Sigmunds. Stuttgart: Hiersemann, 1964;
Hartmut Bookmann, Reformatio Sigismundi, TRE 28 (1997), 384–386.
44
1213, ko je sklical splošni lateranski koncil (1215),10 sta izražala splošno
in globoko občuteno potrebo ter ostala topos skozi ves srednji vek in
v začetku zgodnje moderne dobe. Zahtevo po reformatio in capite et
membris11 so povzeli številni reformni koncili, posebej tista v Konstanci
in Baslu v prvi tretjini 15 stoletja.12 Znamenita je definicija pojma refor-
matio, ki jo je dal španski teolog Juan iz Segovie (1395–1458), vodilna
osebnost baselskega koncila. Opredelil jo je kot correctio morum pro
extirpatione vitiorum (izboljšanje nravi za odpravo napak).13 Definicija
ne prikliče pred oči zagretih protestantskih napadov na Cerkev; prej po-
dobo vrnitve na začetke z negovanjem tradicionalnih krščanskih kreposti
in brzdanjem korupcije z izboljšanjem cerkvenega administrativnega
aparata. Kratkotrajno je beseda reformatio dobila analogen pomen tudi
na posvetnem področju. Pojavi se namreč v tako imenovani Reformatio
Sigismundi, v anonimnem dokumentu, ki je krožil po Evropi v 15. in
16 stoletju ter vseboval načrte za preoblikovanje politične in socialne
ureditve Svetega rimskega cesarstva, da bi povrnilo in ohranilo mir in
pravičnost s potentia conservativa et pacativa imperii, z ohranjujočo in
pomirjujočo močjo imperija.14
10 PL 216, 824: »Illius ergo testimonium invocamus qui testis est in coelo fidelis quod
inter omnia desiderabilia cordis nostri duo in hoc saeculo principaliter affectamus,
ut ad recuperationem videlicet terrae sanctae ac reformationem universalis Ecclesiae
generale […] concilium juxta priscam sanctorum Patrum consuetudinem convocemus
propter lucra solummodo animarum opportuno tempore celebrandum: in quo ad
exstirpanda vitia et plantandas virtutes, corrigendos excessus, et reformandos mores,
eliminandas haereses, et roborandam fidem, sopiendas discordias, et stabiliendam
pacem, comprimendas oppressiones, et libertatem fovendam, inducendos principes
et populos Christianos ad succursum et subsidium terrae sanctae […].«
11 Iznajdbo opredelitve reformatio in capite et membris pripisujejo francoskemu kanoniku
in škofu Mendejske škofije Guillaumu Durandu (tudi Durant, c.1230/32–1296); glej:
Constantine Fasolt, A New View of William Durant the Younger’s Tractatus de modo
generalis concilii celebrandi, Traditio 37 (1981), 291–324.
12 Aldo Landi, Concilio e papato nel rinascimento (1449–1516): Un problema irrisolto.
Torino: Claudiana, 1997.
13 »[…] correctio morum pro exstirpatione vitiorum, sanctarum profectus […] virtu-
tum pro carismatum incrementum«. Povzemam po: Klueting, Monasteria semper
reformanda, 1.
14 Heinrich Koller (ur.), Reformation Keiser Sigmunds. Stuttgart: Hiersemann, 1964;
Hartmut Bookmann, Reformatio Sigismundi, TRE 28 (1997), 384–386.
44
