Page 49 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 49
EMIDIO CAMPI
»Doktrino in življenje je treba razlikovati. Živimo hudobno tako mi
kot papisti, toda ne bojujemo se v zvezi z življenjem in ne obsojamo
papistov zaradi njega. Wyclif in Hus nista tako ravnala in sta napadala
papeštvo zaradi njegovega življenja. Ne domišljam si, da bi bil dober/
pobožen, bojujem se za Besedo, ali jo naši nasprotniki učijo v njeni
čistosti. Ni se še zgodilo, da bi kdo napadel njihovo doktrino. Za to sem
poklican. Drugi so grajali le življenje, toda obravnavati doktrino pomeni
bojevati se na najbolj občutljivi točki. […] Če Beseda ostane čista, potem
tudi življenje (najsi je pomanjkljivo) lahko prav oblikujemo.«21
Vprašanje »reformacije« je bilo tako vzdignjeno na docela novo raven
(v primerjavi z njo je vsa predhodna diskusija zaostajala). Postavljeno je
bistveno vprašanje glede »legitima reformatio«: upravičena reformacija –
kot pravi Luther že v predavanju leta 1512 – zahteva najprej in predvsem,
da ponovno poslušamo Božjo besedo s strahom in spoštovanjem,22 to
pa se zgodi, kot je zapisal v svojem prvem komentarju Pavlovega pisma
Galačanom (1519), ko kdo čisto pridiga besedo resnice.23
V bistvu tudi Zwingli in Calvin v argumentaciji sledita isti miselni
poti. Reformatio ecclesiae je uresničljiva in mora biti uresničena, toda ne
prvenstveno kot reforma cerkvene forme in strukture. Nista si prizade-
vala, da bi utemeljila neko cvinglijansko ali kalvinistično Cerkev in ni ju
vodila zahteva za prenovo Cerkve z ukrepi na področju cerkvenega živ-
ljenja; pač pa sta postavila v središče Božjo besedo, kajti Cerkev živi samo
16. Jahrhunderts, v: Christian Moser et al. (ur.), Bewegung und Beharrung: Aspekte des
reformierten Protestantismus, 1520–1650. FS für Emidio Campi. Leiden: Brill, 2009,
413–432.
21 WA TR 1, 294,19–295,3: »Doctrina et vita sunt distinguenda. Vita est mala apud nos
sicut apud papistas; non igitur de vita dimicamus et damnamus eos. Hoc nesciverunt
Wikleff et Hus, qui vitam impugnarunt. Jch schilte mich nit fromm; sed de verbo,
an vere doceant, ibi pugno. Doctrinam invadere ist noch nie geschehen. Ea est mea
vocatio. Alii vitam tantum insectati sunt, sed de doctrina agere, das ist der gans an
kragen grieffen […] Sed quando manet verbum purum, etiamsi vitae aliquid deest,
so kan vita dennoch zu recht kommen.«
22 WA 1, 13,25–35, še posebej 35: »Nam hic rerum cardo est, hic legitimae reformationis
summa, hic totius pietatis substantia.«
23 WA 2, 609,10–13: »Et, ut dicam libere, impossibile est, scripturas posse elucidari et
alias ecclesias reformari, nisi universale illud reale, Rhomana curia, quam primum
reformetur. Haec enim verbum dei audire non potest nec sustinere ut pure tractetur:
verbo autem dei non tractato neque caeteris ecclesiis succurri potest.«
47
»Doktrino in življenje je treba razlikovati. Živimo hudobno tako mi
kot papisti, toda ne bojujemo se v zvezi z življenjem in ne obsojamo
papistov zaradi njega. Wyclif in Hus nista tako ravnala in sta napadala
papeštvo zaradi njegovega življenja. Ne domišljam si, da bi bil dober/
pobožen, bojujem se za Besedo, ali jo naši nasprotniki učijo v njeni
čistosti. Ni se še zgodilo, da bi kdo napadel njihovo doktrino. Za to sem
poklican. Drugi so grajali le življenje, toda obravnavati doktrino pomeni
bojevati se na najbolj občutljivi točki. […] Če Beseda ostane čista, potem
tudi življenje (najsi je pomanjkljivo) lahko prav oblikujemo.«21
Vprašanje »reformacije« je bilo tako vzdignjeno na docela novo raven
(v primerjavi z njo je vsa predhodna diskusija zaostajala). Postavljeno je
bistveno vprašanje glede »legitima reformatio«: upravičena reformacija –
kot pravi Luther že v predavanju leta 1512 – zahteva najprej in predvsem,
da ponovno poslušamo Božjo besedo s strahom in spoštovanjem,22 to
pa se zgodi, kot je zapisal v svojem prvem komentarju Pavlovega pisma
Galačanom (1519), ko kdo čisto pridiga besedo resnice.23
V bistvu tudi Zwingli in Calvin v argumentaciji sledita isti miselni
poti. Reformatio ecclesiae je uresničljiva in mora biti uresničena, toda ne
prvenstveno kot reforma cerkvene forme in strukture. Nista si prizade-
vala, da bi utemeljila neko cvinglijansko ali kalvinistično Cerkev in ni ju
vodila zahteva za prenovo Cerkve z ukrepi na področju cerkvenega živ-
ljenja; pač pa sta postavila v središče Božjo besedo, kajti Cerkev živi samo
16. Jahrhunderts, v: Christian Moser et al. (ur.), Bewegung und Beharrung: Aspekte des
reformierten Protestantismus, 1520–1650. FS für Emidio Campi. Leiden: Brill, 2009,
413–432.
21 WA TR 1, 294,19–295,3: »Doctrina et vita sunt distinguenda. Vita est mala apud nos
sicut apud papistas; non igitur de vita dimicamus et damnamus eos. Hoc nesciverunt
Wikleff et Hus, qui vitam impugnarunt. Jch schilte mich nit fromm; sed de verbo,
an vere doceant, ibi pugno. Doctrinam invadere ist noch nie geschehen. Ea est mea
vocatio. Alii vitam tantum insectati sunt, sed de doctrina agere, das ist der gans an
kragen grieffen […] Sed quando manet verbum purum, etiamsi vitae aliquid deest,
so kan vita dennoch zu recht kommen.«
22 WA 1, 13,25–35, še posebej 35: »Nam hic rerum cardo est, hic legitimae reformationis
summa, hic totius pietatis substantia.«
23 WA 2, 609,10–13: »Et, ut dicam libere, impossibile est, scripturas posse elucidari et
alias ecclesias reformari, nisi universale illud reale, Rhomana curia, quam primum
reformetur. Haec enim verbum dei audire non potest nec sustinere ut pure tractetur:
verbo autem dei non tractato neque caeteris ecclesiis succurri potest.«
47
