Page 50 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 50
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
v odnosu do nje. Za to je bilo dovolj izpovedati načelo ecclesia catholica
et apostolica in priti do novega razumevanja, kako je ta konstituirana
po Božji besedi. Zwingli tako opredeli Cerkev kot vsakršno skupnost,
ki je utemeljena na veri v Gospoda Jezusa Kristusa in njegovo Besedo.24
V bernski disputaciji 1528, enem od prelomnih dogodkov švicarske re-
formacije, je protestantska stran s Zwinglijem ponujala/zagovarjala tezo:
»Sveta krščanska Cerkev, katere edina glava je Jezus Kristus, je rojena iz
Božje besede, ki ji ostaja zvesta in ne posluša glasov tujcev.«25
Isto velja za Calvina. Redko uporablja besedo »reformacija« v smislu,
da bi bila Cerkev njen objekt. Njegov običajni način govora o reformaciji
Cerkve kaže, da jo je razumel kot obnovitev – restitutio – Božje cerkve,
katere obraz je bil skažen, v pravo obliko oziroma red: »Ne moremo
dvomiti, da Božja cerkev po svoje obstaja povsod, kjer vidimo, da iskre-
no pridigajo in poslušajo Božjo besedo, ter kjer delijo zakramente tako,
kakor jih je postavil Kristus.«26 Taka obnova Božje cerkve ni dosežena
enkrat za vselej, temveč mora biti vzpostavljana ponovno in ponovno
vse do konca časov. Očitno Calvin ni bil le prepričan, da je restitutio
ecclesiae nujnost njegovega časa, temveč je svoje delo razumel kot del
stalnega »obnovitvenega procesa« Cerkve.27
24 Z 3, 168,6–7 (Christliche Antwort Zürichs an Bischof Hugo, 1524). Glej tudi Z 3,
217,35–218,1: »Denn das gotzwort macht die kilchen, und die kilch mag nit das
gotzwort machen«. Z 3, 223,6–7: »Welchs ist aber sin kilch? Die sin wort hört.« Glej:
Berndt Hamm, Zwinglis Reformation der Freiheit. Neukirchen-Vluyn: Neukirchener
Verlag, 1988, 23–27.
25 Z 6/1, 243,10–12 (Berne Disputation, 1528): »I. Die heylig christenlich kilch, deren
eynig houpt Christus, ist uß dem wort gottes geborn, im selben belybt sy und hört
nit die stimm eines frömbden.«
26 Inst. 4.1.9. Glej tudi Calvinov odgovor kardinalu Sadoletu (1539) v Tracts Relating
to the Reformation. 1. zvezek. Edinburg: Calvin Translation Society, 1844, 25–68, še
posebej 35–36, kot tudi njegove pridige k Peti Mojzesovi knjigi (Devteronomiju), 5
Mz 4,1–2, pridiga 19, v CO 26, 108–109: »Car auiourd’huy le principal article dont la
Chrestiente est troublee, quel est-il? Nous demandons qu’on escoute Dieu parler: et
là dessus qu’on ne reçoyve quelque doctrine qui sera forgee à 1’appetit des hommes:
mais que le monde s’assuiettisse à Dieu, que 1’Escriture saincte soit tenue comme une
doctrine de perfection: que nous la cognoissions estre la verité de Dieu, à la quelle il
faut que toute nostre vie soit reiglee, qu’on n’y adiouste n’y diminue.«
27 Benjamin Ch. Milner, Calvin’s Doctrine of the Church. Leiden: Brill, 1970, 155. Glej
tudi: Pete Wilcox, Calvin as Commentator on the Prophets, v: Donald K. McKim
48
v odnosu do nje. Za to je bilo dovolj izpovedati načelo ecclesia catholica
et apostolica in priti do novega razumevanja, kako je ta konstituirana
po Božji besedi. Zwingli tako opredeli Cerkev kot vsakršno skupnost,
ki je utemeljena na veri v Gospoda Jezusa Kristusa in njegovo Besedo.24
V bernski disputaciji 1528, enem od prelomnih dogodkov švicarske re-
formacije, je protestantska stran s Zwinglijem ponujala/zagovarjala tezo:
»Sveta krščanska Cerkev, katere edina glava je Jezus Kristus, je rojena iz
Božje besede, ki ji ostaja zvesta in ne posluša glasov tujcev.«25
Isto velja za Calvina. Redko uporablja besedo »reformacija« v smislu,
da bi bila Cerkev njen objekt. Njegov običajni način govora o reformaciji
Cerkve kaže, da jo je razumel kot obnovitev – restitutio – Božje cerkve,
katere obraz je bil skažen, v pravo obliko oziroma red: »Ne moremo
dvomiti, da Božja cerkev po svoje obstaja povsod, kjer vidimo, da iskre-
no pridigajo in poslušajo Božjo besedo, ter kjer delijo zakramente tako,
kakor jih je postavil Kristus.«26 Taka obnova Božje cerkve ni dosežena
enkrat za vselej, temveč mora biti vzpostavljana ponovno in ponovno
vse do konca časov. Očitno Calvin ni bil le prepričan, da je restitutio
ecclesiae nujnost njegovega časa, temveč je svoje delo razumel kot del
stalnega »obnovitvenega procesa« Cerkve.27
24 Z 3, 168,6–7 (Christliche Antwort Zürichs an Bischof Hugo, 1524). Glej tudi Z 3,
217,35–218,1: »Denn das gotzwort macht die kilchen, und die kilch mag nit das
gotzwort machen«. Z 3, 223,6–7: »Welchs ist aber sin kilch? Die sin wort hört.« Glej:
Berndt Hamm, Zwinglis Reformation der Freiheit. Neukirchen-Vluyn: Neukirchener
Verlag, 1988, 23–27.
25 Z 6/1, 243,10–12 (Berne Disputation, 1528): »I. Die heylig christenlich kilch, deren
eynig houpt Christus, ist uß dem wort gottes geborn, im selben belybt sy und hört
nit die stimm eines frömbden.«
26 Inst. 4.1.9. Glej tudi Calvinov odgovor kardinalu Sadoletu (1539) v Tracts Relating
to the Reformation. 1. zvezek. Edinburg: Calvin Translation Society, 1844, 25–68, še
posebej 35–36, kot tudi njegove pridige k Peti Mojzesovi knjigi (Devteronomiju), 5
Mz 4,1–2, pridiga 19, v CO 26, 108–109: »Car auiourd’huy le principal article dont la
Chrestiente est troublee, quel est-il? Nous demandons qu’on escoute Dieu parler: et
là dessus qu’on ne reçoyve quelque doctrine qui sera forgee à 1’appetit des hommes:
mais que le monde s’assuiettisse à Dieu, que 1’Escriture saincte soit tenue comme une
doctrine de perfection: que nous la cognoissions estre la verité de Dieu, à la quelle il
faut que toute nostre vie soit reiglee, qu’on n’y adiouste n’y diminue.«
27 Benjamin Ch. Milner, Calvin’s Doctrine of the Church. Leiden: Brill, 1970, 155. Glej
tudi: Pete Wilcox, Calvin as Commentator on the Prophets, v: Donald K. McKim
48
